Room40, 2012

V današnji Tolpi Bumov poslušamo novo ploščo ameriškega skladatelja in elektrofonika, Asherja Thal-Nira, ki svoje izdelke podpisuje z imenom Asher. „Untitled Landscapes“ je dvojna CD- izdaja, ki nam izraz tega v zadnjih letih že precej cenjenega ustvarjalca izdatno razgrinja. Pri pogovarjanju in pisanju o glasbi pogosto uporabljamo izraze, ki tako ali drugače vključujejo pojem pokrajine, npr. „zvočna pokrajina“. No, Asher je vsekakor glasbenik, ki si pokrajino, torej „landscape“, vzame za svoj modus operandi. Pomenljiva je že ugotovitev, da se beseda „landscape“ pojavi pri kar nekaj njegovih izdajah ter da so si tudi sicer te kdaj v temelju precej podobne. Bolj kot ustvarjanje zvočnih pokrajin – kar lahko v končni fazi pripišemo vsakemu zvočnemu umetniku – pa bi si v primeru Asherja lahko izmislili še kakšno bolj slikovito sestavljenko, npr. „pokrajiniti“.  A pojdimo po vrsti.

Asher v svojih kompozicijah uporablja tako akustične kot elektronsko generirane materiale, glavnina dogajanja pa je postavljena ravno nekje v njihovo presečišče – v potuhnjeno linijo kolektivnega flowa, ki oscilira ter spleta povezave med enim in drugim z nežnim praskanjem. Akustični material načeloma sestoji iz terenskih posnetkov, a so ti precej specifične narave. Velik del sestavljajo namreč posnetki tišin raznih prostorov in sob - skromen nabor različnih šumov iz ozadja naših bivalnih konfiguracij, ki jih proces snemanja predrugači in poenoti v gnetljiv kompozicijski material. Elektronsko generirani zvoki pa so na tej plošči prisotni predvsem kot topli brneči toni, pazljivo sestavljeni v mehka, kromatično-mikrotonalna, dronerska brnenja.

Izhodišče plošče „Untitled Landscapes“ je po svoje precej rigorozno. Vseh osem skladb namreč sledi istemu vzorcu. In to so potuhnjene aglomeracije domačnih šumov, tako notranjega kot zunanjega izvora, v katere so nastlana bolj ali manj konstantna akordična brnenja. Z enakim prepričanjem pa bi lahko trdili tudi obratno. Da gre za osem dronerskih študij, ki v svoje prostorsko umeščanje pripuščajo zvoke različnih okolij. Izraz „študija“ je tukaj ključnega pomena, saj dodatno osvetljuje poglobljenost in monolitnost slišanega. Navkljub vsem tem opisnim razbiranjem pa glavnina dogajanja deluje precej bolj skrivnostno kot seštevek zgornjih premis. Gre za nekakšno zamazano intelegibilnost, ki neopazno pari to, kar prihaja iz zvočnikov, s tistim, kar naši prostori generirajo po inerciji ter nam hkrati s tem odstira nek oddaljen in potujen zvočni svet. Šumi in brnenja, vsakdanji po svojem karakterju, so sestavljeni v gmoto, ki preži in se povratno umešča v naše okolje prek nejasnih sledov kompozicijskega namena.

Asher spada med tiste skladatelje in skladateljice, ki so pozorni na samo elementarnost glasbene geste ter, kako se le-ta umešča v prostor in predvsem že obstoječe zvočne konfiguracije. Vendar „Untitled Landscapes“ niso živi posnetki interakcije z okoljem. Gre za zvočne pokrajine, ki so bile s to ponotranjeno senzibilnostjo pazljivo in dolgo sestavljane. V njih je slišati veliko vloženega dela. Še posebej imamo vtis, da so te pazljive konstrukcije rezultat ogromne količine poslušanja. V srčiki samih skladb pa so prisotni tudi dejanski posnetki poslušanja - posnetki sob in prostorov, ki vibrirajo od vnešenih zvokov. Večslojno kombiniranje tovrstnih „revnih“ in najdenih materialov ter elementarnih in razbarvanih tonskih sledi pa končno rezultira v precej osebni, globinski in obenem razpršeni izkušnji čuječnosti.