Samozaložba, 2016

Le poredko se zgodi, da se podtalnim zasedbam iz Ruske federacije uspe prebiti na prizorišča zahodne Evrope in postanejo prepoznavne med tukajšnjim občinstvom. To še posebej velja za skupine iz ruske prestolnice. Moskovska alternativna scena je široko razpredena, a neštevilčna in slabo povezana. Večina zasedb živi življenje enodnevnic in razpade, še preden postanejo znane v vseh lokalnih krogih moskovskega podzemlja. V tem pogledu so skupina Asian Women On The Telephone svetla izjema. Album Bolshoi, kateremu se nocoj posvečamo, je že dvanajsti izdelek, ki ga je skupina navrgla v slabem desetletju delovanja. Zaradi svojih nenavadnih glasbeno-teatralnih performansov so se umestili med bolj prepoznavne med moskovskimi ustvarjalci. Čeprav so krožile govorice o prepovedih njihovih nastopov zaradi domnevne subverzivnosti, sami nikoli niso bili v središču pozornosti, kot se je to dogajalo z njim sorodnimi, a veliko bolj politično eksplicitnimi Pussy Riot. Politična drža skupine Asian Women On The Telephone je zabrisana v anarhični spontanosti in nedoumljivem izrazju in zaradi tega nekoliko bolj subtilna.

V teatralnih nastopih skupine prepoznamo elemente apolonične in dionizične dihotomije, kot jo je definiral Nietzsche v luči grške tragedije. V slednji se apolonično manifestira skozi formalizem in konkreten simbolizem dialoga protagonistov, dionizično pa v spremenljivem, neformalnem odzivanju zbora v ozadju dogajanja. V glasbi skupine Asian Women On The Telephone so nosilci referenčnih točk oropani pomena. Besedila in naslovi skladb so v slogu ruske avantgardne literature in dadaizma skovani iz neologizmov, sanjskih podob in asociacij brez rdeče niti ali smisla. Zdi se, da te povezave vznikajo brez prave kontekstualne podlage, kamor bi jih lahko umestili. Glede na to, da skupina glasbo postavlja na stranski tir, bi lahko pričakovali, da je del pomena osvetljen skozi performans na odru. Temu podobno se tudi melodični vložki pojavljajo le bežno in nato odhajajo, preden bi se lahko razvili in nas odpeljali s svojo zgodbo. Kričeči verzi saksofona in bežni kitarski ter elektronski vložki se spajajo v kolaž, ki z recitiranimi in odpetimi verzi vodi dogajanje v ospredju.

Zvočni temelji v ozadju, ki karakterizirajo posamezno skladbo, so togo izoblikovani iz enostavnih ritmičnih podlag in statičnih linij, pogosto sestavljenih iz le nekaj tonov. Mešanica distorziranih in sintetičnih zvokov nekoliko spominja na skupino Throbbing Gristle ali katere druge zgodnje industrialce. Ponekod so primešane še plasti nojza, ki se mu tokrat, za razliko od prejšnjih albumov, ne prepuščajo v tolikšni meri. Repeticija slehrno skladbo postavi v ozek formalni okvir, od katerega se skupina skoraj nikoli ne oddalji. Posamezne skladbe delujejo kot dejanja v gledališki igri. Vsako oziroma vsaka od njih se odvije v svojem vzdušju in z vnaprej določenimi vlogami za posamezen inštrument. Opiše del zgodbe, ki se vsebinsko prevrača le v prehodih med skladbami.

Skupina Asian Women On The Telephone je krepko zasidrana v DIY pristopu k izdelovanju kostumov, mask in nekaterih inštrumentov. Svoje venomer spremenljive odrske podobe zlagajo skupaj iz raznoraznih in poceni umetnih materialov. Na vprašanje, kaj predstavljajo odrski liki, glasbeniki ne dajo odgovora. Tudi z obilico domišljije bi sami težko dali odgovor. Zamaskirani v bizarne postave, s kričečimi obraznimi potezami deformiranih geometrijskih oblik in tekstur, bi v kakšnem stripu lahko igrali vlogo zlikovcev, rojenih iz kupov opuščenih smetišč - ali pa v mehaniziranem ritualu slavili virtualno razgradnjo človeškega tkiva. Hiperprodukcija podob, tekstov brez vsebine in enostavnih melodičnih tem, na osrednje mesto postavlja neizoblikovano gmoto človeške spontanosti in strasti, v kateri je slehernik prisiljen izoblikovati svojo eksistenco. S tem in svojo zvestobo lo-fi estetiki zvoka izrisujejo plitkost možnosti izbire v svetu kapitalistične proizvodnje kulture in brezvezne šare. Formalni, apolonični segment njihove glasbe, je potisnjen v ozadje in z začrtanim ritmom brezkompromisno obrača kolesje stroja. Anonimnost, teatralnost in punkerski pristop k ustvarjanju jih postavljajo ob bok sestrskim Pussy Riot. Razlikujejo pa se v tem, da slednje gradijo kritiko s politično transgresijo, Asian Women On The Telephone pa se tega lotevajo bolj subtilno, z estetsko transgresijo.

Glasba skupine Asian Women On The Telephone je neločljiva spremljevalka preformansa, zato je njihovo celotno delo moč spoznati le na njihovih živih nastopih. Kot zanalašč se skupina prav te dni mudi po naših krajih in bo jutri nastopila v klubu Gromka na Metelkovi. Vabljeni torej na gostovanje hrupnega moskovskega industrijsko-avantgardnega dadaističnega teatra absurda.

Recenzija koncerta na Defoniji v klubu Gromka:

http://radiostudent.si/glasba/r%C5%A1-recenzija/defonija-z-asian-women-…

Pokoncertni interviju s člani skupine:

http://radiostudent.si/glasba/r%C5%A1-intervju/asian-women-on-the-telep…