ATER ERA: BENEATH INANIMATE GRIME

ATER ERA: BENEATH INANIMATE GRIME

Recenzija izdelka
6. 6. 2013 - 19.00

Pestilence, 2013

 

V tokratni Tolpi bumov se posvečamo obalnim black metal raziskovalcem Ater Era in njihovi novi plošči „Beneath Inanimate Grime“. Ta prihaja slabi dve leti po prvencu „In Autumn's Solitary Decline“ in s seboj prinaša kar nekaj novosti. Med opaznejšimi je vsekakor dejstvo, da so Ater Era tokrat pravi bend, trio, medtem ko je prej vse inštrumente odigral in posnel nosilec zasedbe Samuel Simonovič sam. Polnopravni bend so pravzaprav postali skorajda hkrati z izdajo prvenca in do sedaj nanizali tudi solidno število koncertov doma in v tujini. To se na plošči seveda pozna in njihov prepoznaven zvok dvigne na novo raven.

Sicer pa Ater Era nasploh sodijo v sam vrh tistih domačih zasedb, ki snujejo na področju black metala pa tudi širšega ekstremnega metala sploh. V tukajšnjem metal undergroundu so ena redkih resnih zasedb, ki skromno in odločno, brez nastopaštva, razvijajo in kalijo osebno izraznost, katere rezultat so suvereni izdelki in prepričljivi nastopi. Ater Era ne izgubljajo časa z zadostitvijo klišejem in nikogar ne želijo prepričati o lastni ekstremnosti, temačnosti ali karkoli že. A to je bilo očitno že na prvi izdaji. Kaj nam torej ponujajo tokrat?

V postavitvi tria vsekakor bolj očitno živo realizacijo kompozicij Simonoviča, ki se na plošči „Beneath Inanimate Grime“ pokaže kot izstopajoči avtor. Izmenjava različnih odtenkov blackmetalske žanrskosti devetdesetih in začetka tretjega tisočletja je sedaj zastavljena še bolj „progresivno“ in dinamično. Jasno pa je slutiti tudi naraščajočo samozavest in suverenost v poglabljanju osebnih specifik kitarskega riffinga, ki sedaj res le redko zaide v bolj generične, nekako „naif“ motive.

Že v prvi „Death Of The Bell Ringer“ Ater Era udarijo s težo, ki aludira na tretje obdobje Darkthrone, npr. iz časov plat, kot sta „Ravishing Grimness“ in „Plaguewielder“. Prav tako je močno prisotno tisto tipično poltonsko zategovanje akordov v pokvečene disonance, ki generira moteno atmosfero riffov, značilnih za Satyricon okoli „Rebel Extravaganza“ in „Volcano“ pa tudi Thorns in Dodheimsgard.

A s temi referencami in asociacijami nikakor ne želim prikazati Ater Ere kot pretirano derivativnega benda, saj je glavnina njihovega čara drugje – v njim lastnih ekspresivnih obratih tako na mikro ravni posameznih gradnikov kot tudi v njihovem aranžiranju v dolge, večkrat pregibane kompozicije. Še posebej je opazen razvoj bolj zračnih hipnotičnih partov, ki se na prejšnji plošči denimo pojavijo v komadu „Exanimus“. Vendar tokrat ti niso v funkciji nekakšnega predaha ali posebnosti, temveč okužijo celotno glasbeno materijo in pridejo v prvi plan občutno bolj podivjani, npr. v „Drifts Of Dead Ground“. Izpostaviti pa velja vsaj še „Sors Est Quid Sumus“ in „To Shatter Limbs“, ki je ena izmed mojstrovin celotnega albuma.

„Beneath Inanimate Grime“ se v veliko pogledih ponaša z bolj bogatim, bendovskim zvokom od prvenca. Poleg kitar še posebej izstopa odličen bas, ki ima polnopravno vlogo in veliko prispeva k udarnosti celote. Končno slišimo tudi nekaj feedbacka in razpokanih odzvenov, ki sledijo težkim kolektivnim udarcem. V tem smislu gre omeniti zaključno „Tormented In Limbo“, ki odlično deluje tudi v živo. Na zvočnem nivoju pa ostajajo rahel problem bobni, ki še vedno zvenijo nekako preveč čisto, čeprav na srečo ne povsem sterilno. A manjka jim vsaj malo tistega hrupnega razbijaštva, ki bi po mojem mnenju dogajanje prestavilo še stopničko više na lestvici intenzivnosti. Vendar je to glede na moč in sugestivnost celote zgolj manjša hiba, ki ne odvzema od močnega vtisa plošče „Beneath Inanimate Grime“.

V intervjuju, ki so ga Ater Era nedavno dali za naš radio, smo lahko slišali, da je novi album kljub vsebnosti precej starega materiala korak bliže temu, kako se razvija njihov skupinski zvok. Ta pa naj bi se v svoji polnosti pokazal na tretji plošči, ki jo že napovedujejo in na katero bojda ne bomo dolgo čakali. Do takrat pa je tu seveda „Beneath Inanimate Grime“, ki kliče po vedno vnovičnem poslušanju in potapljanju v globine pod „neživo umazanijo“.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

To bo najbolša domača metal plata! 100%

IstarBM über alles!

:P

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness