Atomic: There's a hole in the mountain

Jazzland, 2013

Če ste relativno reden poslušalec te frekvence, potem verjetno ne rabite posebne predstavitve skandinavskega jazzovskega kvinteta Atomic. Ne le zato ker je v dvanajstih letih izdal prav toliko albumov, pač pa predvsem zato, ker se je s svojo vselej razburljivo glasbo prikupil mnogim radijskim sodelavcem pa čeprav se naši glasbeni okusi pogosto razhajajo. Atomic znajo nagovoriti tako privržence standardnega kot avantgardnega jazza, impro svobodnjaštva ali uigranosti. Energija in intenzivnost, ki ju zna zasedba izviti tudi iz tistih najbolj umirjenih skladb očara na prvi posluh. Je preprosto jazz, ki ti v žile požene adrenalin. In nič drugače ni z novo ploščo 'There's a hole in the mountain', s katero Atomic nadaljujejo v svoji prepoznavni podobi. 

No, naj vas to, da kvintet cenijo privrženci raznoterih jazzovskih muzik, ne zmoti preveč. Verjetno ga sicer ni jazzovskega poznavalca, ki v minulem desetletju ne bi slišal za Atomic, toda hkrati se zdi, da zasedba s svojim drznim muziciranjem, kljub močnemu opiranju na jazzovske tradicije, nagovarja razmeroma specifično publiko. Bodisi tisto bolj seznanjeno z jazzovsko preteklostjo, ki verjetno uživa v kvintetovem genialnem poigravanju z dobro znanimi jazzovskimi motivi, ali pa tisto, ki so ji blizu drzne, intenzivne muzike. To hkrati pomeni, da skupaj s Kenom Vandermarkom lahko razproda Cankarjev torek v klubu, vprašanje pa je ali bi lahko denimo solidno napolnila Križanke. Lahko pa jih solidno napolnita Paal Nilssen-Love in Ingebrigt Håker Flaten v zasedbi The Thing z Matsom Gustafssonom, če se jim na odru pridruži Neneh Cherry. Toda zdi se, da se Atomic s tem ne obremenjujejo, zato jih raje srečujemo na festivalih z večjim poudarkom na drznejših muzikah. Denimo na Jazz festivalu v Cerknem, kjer so bili lani Atomic eni od glavnih nosilcev.

Zdi se, da se podobno neobremenjeno zasedba loteva tudi snemanja plošč. Včasih preprosto zbere koncertne posnetke, ali pa skladbe odigra v studiu v nekakšnem koncertnem »sešnu«. Nič drugače ni bilo s ploščo 'There's a Hole in the Mountain', ki so jo posneli konec lanskega novembra v vsega dveh dneh. Verjetno je tudi to načelo »nobenega kompliciranja« eden od razlogov, da glasba Atomic kljub preciznosti špilavcev, navdušuje s svojim spontanim, zračnim momentom, ob katerem se pojavi vtis, da zasedba v tistem hipu igra pred tabo. Potem ko so s predzadnjo ploščo 'Here comes everybody' nekatere starejše fene pustili precej hladne, jih bodo sedaj z novo ploščo najbrž potolažili. Lahko bi jo namreč postavili nekam tja med odlični plošči 'Retrograde' iz leta 2008 in dve leti mlajšo 'Theater Tilters'. Vsaj v nekaterih skladbah je sicer bolj opazno še očitnejše spogledovanje s sodobno klasiko, toda še več je tistih »colemanovskih« trenutkov, zaradi katerih feni zasedbo najbolj cenijo. Verjetno bi morali velik del zaslug pripisati Håvardu Wiiku in Fredriku Ljungkvistu, glavnima avtorjema skladb tudi na novi plošči, toda pisanje skladb za tako vrhunske glasbenike, ki za nameček v vsakem trenutku lahko dodajo še svoj spontan vložek, je verjetno prav lepo opravilo.