Glitterbeat Records, 2024

Čeprav večina mesece in tedne bolj ali manj ne preseže politike delam do petka, potem pa dva dni počivam in grem v hribe, konec dotičnega delavnika, torej petka, vendarle doživljamo kot nek element sproščanja. Prisotno je legitimno opravičilo, da na elektronsko pošto ne odgovarjamo, na telefonske klice pa – recimo, da – po želji. Tako bi se morebiti tudi glede tokratnega glasbenega termina pričakovalo, da nas bo sprostil, vendar ne bo tako. Nekoliko nas bo zmedel in razpel med oprijemljivost in destrukcijo realnosti in tudi zvokov, posledično pa se bo poenotil z našim vsakdanom, ki je podobno večinoma kaotičen oziroma vsaj nestrukturiran.

Avalanche Kaito je trojica, ki jo sestavljajo vokalist in multiinštrumentalist Kaito Winse, bobnar in producent Benjamin Chaval ter kitarist Nico Gitto. Winse, ki prihaja iz Burkina Fasa, v glasbo zasedbe vnaša tradicijo, ki proseva skozi sodobne tehnologije, zaradi česar v celotni podobi nastane posebno vzdušje. Za zvok sta zaslužna predvsem uporaba Winsejevih inštrumentov, kot so kalabaš, ustni lok, piščali peul in toutle ter tama, in način petja, značilen za tradicionalne ljudske pesmi različnih afriških kultur. Chavel in Gitto iz Bruslja po drugi strani izhajata iz nojz in postpank miljeja, s svojim pristopom pa atmosferi albuma vdihneta bolj elektronsko in mestoma celo klubsko vzdušje. Iz te kombinacije vzhaja transnacionalna in transcendentalna avantrock zgodba. Zasedba je pred aktualno ploščo izdala EP Dabalomuni in istoimenski prvenec Avalanche Kaito, oba leta 2022. Sedaj pa je ponudila še tretji izdelek, novi album Talitakum, o katerem pravi, da je zvočno globlji in bolj razgiban kot prvi izdaji. 

Med poslušanjem albuma izmenično vznika in pojenja razmišljanje o abstrakciji in dekonstrukciji. Pripoved se namreč začne precej krautrockersko, suvereno in neposredno, toda nikakor abstraktno. Nato pa počasi zapademo v pripovedi, eklektiko in dominanten vokal Kaita Winseja. S prvim komadom glasbeniki vzpostavijo njim lastno dramaturgijo, ki je edinstvena za posamezen komad, celoten album pa je fuzija hrupa, energičnosti in hektičnosti. Talitakum se po razvoju in prikazu hitrega in dominantnega modusa operandi nadaljuje v elektronsko obarvani maniri, ki terja gibanje in ples. Prevladuje večplastnost, predvsem v osrednjih vokalih in nenavadnih spremljevalnih vokalnih in drugih dodatkih ter odmevih in nevsiljivih bobnih. Ti subtilno vstopajo v zgodbo, hitro vzpostavijo strukturo in nato vodijo v precej oprijemljivo smer, ki izvablja občutke hipnoze, na koncu albuma pa celo mistična in temačna občutja.

Dekonstruirani in abstrahirani vnosi se na plošči pojavijo nekoliko kasneje, bolj ali manj z vstopom elektronike ali pa z vstopom močne pankerske udarnosti. Umirjene dronovske pasaže ustvarjajo prepade med posameznimi deli albuma, Winsejevo prosto pripovedovanje, podkrepljeno z modularno ustvarjenim ozadjem, pa se počasi sestavlja v ritmično in plesno nastrojenost. 

Avalanche Kaito pravijo, da jih pri ustvarjanju vodi želja po nečem novem, lastno energijo pa dojemajo kot nekoliko performativno, odrsko predstavo. Pomembno vlogo imata dekonstrukcija in prelevitev v novo kozmično snov, pri čemer se glasbeniki nanašajo na ustvarjanje dadaista, poeta in performativnega umetnika Tristana Tzara. Po besedah teoretika Jeffa Nuttalla se je Tzara iztrgal iz običajev umetniškega sveta in priklical novo kozmično identiteto, v kateri je vse videti kot del obstoja kot celote, hkrati pa je celota izražena v vsakem delu. 

Raznolika fuzija muzike benda Avalanche Kaito nas vztrajno postavlja v položaj zbeganosti, na presečišče afriških muzik in nojza. Zlahka se prepustimo denimo komadu Tanvusse, v katerem je Winsejeva prisotnost tako izrazita, da od skladbe ne moremo odvrniti pozornosti. To se na plošči zgodi večkrat, zato včasih izgubimo občutek, da gre za projekt treh glasbenikov, in prevlada občutek, da gre za glasbeni izdelek Kaita Winseja in spremljevalnega benda, ki v tradicijo vtisne hrupnejše melodije. Toda to je glede na ime zasedbe pravzaprav zelo prikladno.

Avalanche Kaito ustvarjajo izrazito premišljeno in dodelano glasbo, plesno in zanimivo muziko v njenih nasprotjih. Glasba je konkretna, hkrati pa odpira vrata v nove poglede, možnosti, motive in perspektive, nekaj, kar lahko obeta tudi zaključek delavnika.