azza & kapale: azza & kapale (samozaložba, 2021)

azza & kapale je album, izdan maja letos v samozaložbi. Avtor, ki se je v svojem zgodnjem ustvarjanju predstavljal samo kot azza, je z vključitvijo še enega imena obeležil novo etapo svojega glasbenega ustvarjanja. Za psevdonimom stoji Beograjčan Aleksandar Petković, štiriindvajsetletni magistrant umetniške akademije v Beogradu. Z glasbo se je začel ukvarjati leta 2018, ko je tudi izdal svoj prvenec Polunevremne, ki mu je leto zatem sledil še album Kafana je moja sudbina. Že takrat je začel graditi imidž, ki ga karakterizira združevanje kitarskih rifov, electro disca, starih balkanskih in kafanskih pesmic oziroma njihovih semplov ter lo-fi estetika. Najnovejša plošča azza & kapale ohranja vse našteto, a poleg tega funkcionira po načelih pop produkcije. Krasijo jo zelo plesne in lahko poslušljive melodije in ritmi. Besedila pa so vezana na socialne razmere oziroma družbeni red, ideje so večinoma podane skozi metafore. 

Azzin način petja zveni precej humorno, kar se odraža v pripovedovanih zgodbah. Spremljajo jih melodije in ritmi, ki nas vlečejo k plesu ali pa vsaj laganemu nihanju s rameni in boki. Tako glasbenik ohranja klasičen balkansko-kafanski način umetniške govorice, ki ima žalosten, negativen, razočaran ali melanholičen podton v kontrastu z zvočnim karakterjem. Z dobro staro ‘‘nek ide život’’ ideologijo ta depresivno plat preoblikuje v nekaj veselega in entuziastičnega. To je namreč umetnikov odgovor na situacijo, ki ni najbolj čudovita, ter poskus izogibanja patetičnosti, ki je z njo povezana, a zelo nezaželena v takšnih trenutkih in okoljih. Stvari so, kakršne so, vendar ima nanje velik vpliv način, na katerega jih dojemamo.

Glasbeno azza & kapale ne predstavlja velikega presežka ne na beograjski niti na širši balkanski glasbeni sceni, saj ne podaja ničesar, česar do sedaj še nismo slišali. Občasno je izdaja tudi nekoliko neorganizirana, saj se zdi, da je ustvarjalec v album dodal preveč neujemajočih se elementov ali takšnih z nedoločljivim namenom. Zvok je na trenutke zelo nasičen ter kompozicijsko prenatrpan. Skozi album torej ne teče določena zvočna nit ali vsebina, temveč lahko na vsak komad gledamo kot na individualno celico, ki se z drugimi v ničemer pretirano ne ujema. Tako na momente lahko ujamemo podton DIY panka, na trenutke pa celo funka in disca.

Res je, da se skozi celoten album vleče balkanska šarmantnost ter čustveni podton. Ob poslušanju se dejansko počutimo, kot da bi bili v balkanski kafani, ki je tokrat precej fensi, vendar v našem notranjem bitju vzbuja hrepenenje, da v trenutku ekstaze razbijemo kozarec ali dva. Takšna ideologija v kombinaciji s sodobno produkcijo kaže na nekoliko bolj individualen imidž, ki je morda ziheraški – še posebej, ko se spomnimo na trenutno popularnost retroestetike in jugoslovanske kulturne komponente – vendar pa vseeno pali.

+

Dylan Henner: Amtracks (Phantom Limb, 2021)

V drugem delu večera se selimo v sfero ambienta. Na pladnju je nova izdaja Amtracks uveljavljenega britanskega glasbenika Dylana Hennerja, ki je prejšnji mesec izšla pri britanski založbi Phantom Limb. Z njo glasbenik ostaja zvest svojim načelom in ustaljenim idejnim motivacijam, specifično naklonjenosti arhitekturi in naravi. EP je posvečen ameriški liniji vlakov, izpostavlja pa potovanje, na katerega je Dylan šel pred nekaj leti. Vsaka skladba nosi ime enega od mest, v katerih se je ustavil, opisuje del poti in jo karakterizira. 

Komadi se začenjajo in končujejo zelo umirjeno, kot da bi ujeli trenutek prihoda in odhoda iz določenega kraja. V sredici določene skladbe pa lahko ujamemo premikanje, hitrejše dele, ki poskušajo pričarati občutek dihanja določenega mesta. Nasploh skladbe zaznamuje nežnost ter preprostost spremljanja melodij in ritma. Te melodije ustvarjajo precej udobno atmosfero, ki spominja na udobno sedenje v vlaku, ugodno temperaturo in očesu okusne prizore, ki jih lahko ujamemo skozi okno. Medtem ko komade povezuje nit elegance, je hkrati vsaka skladba tudi popolnoma individualna. Unikatnost se izraža v dodatnih aranžmajih, analogni sintezi zvokov, klavirskih dodatkih ter nekaterih pihalnih inštrumentih, s čimer je glasbeniku uspelo poudariti bolj razgibane zvoke, ki bi lahko odražali razburljive trenutke potovanja. 

Kot smo že rekli, je glasbenikova praksa opisovanja prizorov narave z glasbo ustaljena. Bili smo ji priča tudi pri njegovih prejšnjih izdajah, še posebej na lanski plošči The Invention of the Human, na kateri je Henner uporabljal terenske posnetke, preoblikovane tako, da zvenijo precej elegantno, računalniško urejeno ter na prvi posluh ne razkrivajo svojega vira. 

Dylan torej z Amtrack ostaja zvest lastni filozofiji opisovanja geometrijskih znakov, oblik, tekstur, konstrukcij, torej vsega, kar vidi okoli sebe, v glasbi. Nekoliko bolj naivno bi lahko za njegovo ustvarjanje rekli, da je pravljično in očarljivo. Izkazuje čustvenost in pozornost pri kreiranju doživetja, saj imamo zares občutek, da izkušamo pot, ki jo je opravil glasbenik. Tako mu zaupamo, slepo sledimo in v procesu postanemo hipnotizirani in razneženi. Glede na eleganco in nežnost ter enostavnost skladb in zgodbe albuma, hkrati pa ob zavedanju producentske profesionalnosti, lahko tudi ambientalni laiki in naivneži sledimo Dylanovi poti po Pensilvaniji.