Gloo, 2021

Fantazije so pretkano multipraktično orodje naše zavesti, ki že od otroštva zbira, pokopava, briše ali sprejema izkustvo. Domišljija in fantazijski svetovi nam lahko služijo kot začasni eskapizmi iz obstoječega vsakdana. Vendar pa eskapizem ni le običajno negativno konotiran pobeg in ni nujno ločen od nas. Lahko je tudi sredstvo za metaboliziranje notranjega in zunanjega družbenega stanja. A hkrati s sanjarjenjem včasih le sprostimo kreativce v sebi in si rečemo, ej, tole je hudo. Grajenje fantazijskih svetov je v glasbi sicer močno prisotno iz vseh zgoraj naštetih razlogov, še posebej pa cveti v žanru artpopa in postinternetne elektronske muzike nove generacije. Mešanico metaboliziranja in prijetno igrive estetike glasbeno in vizualno združuje tudi britanska producentka BABii z danes recenzirano izdajo MiiRROR. 

BABii je psevdonim multidisciplinarne umetnice Daisy Emily Warne, ki pod tem imenom ustvarja od leta 2018. Za seboj ima dve izdaji, EP in LP, s katerima je že pilila svoje produkcijske spretnosti. Kot njegova predhodnika je tudi najnovejši projekt ustoličen v sanjaško popovskih kompozicijah, podprtih z živahnimi elektronskimi melodijami, ki po svoji intenziteti mejijo na zadržan hyperpop. 

Poleg solo ustvarjanja BABii predstavlja tudi tretjino članstva skrivnostnega kolektiva in založbe GLOO, ki jo sestavljata še Iglooghost in Kai Whiston, prav tako nadobudna producenta, ki pustolovsko raziskujeta razsežnosti eksperimentalne elektronike. Leta 2019 so skupaj izdali album XYZ, v katerem pa je čutiti zapostavljenost BABiijinih produkcijskih spretnosti, saj je v ospredju predvsem njeno visoko, večplastno dreampopovsko petje. Med trojico ima namreč BABii najbolj spevno pop estetiko; skupno jim je grajenje fantazijskih svetov z glasbeno produkcijo, vendar sta Iglooghost in Kai pri tem drznejša. Čeprav so komadi na albumu XYZ bolj eksperimentalni in posamično zelo intrigantni, pa v solo projektu MiiRROR slišimo več sporočilnosti v besedilih, ki na albumu XYZ zbledijo v ozadje. Njeni aranžmaji pa, čeprav bolj spevni, smiselno sovpadajo s pripovedjo.

Na solo projektu MiiRROR Warne nedvomno izžareva misteriozno, a igrivo in popoidno zvočno in vizualno estetiko, ki se dogaja v kompleksnem in kriptičnem fantazijskem svetu. Ustvarjalka išče ravnotežje med konkretnostjo in abstrakcijo ter vanj preslikava osebno interpretacijo lastnih bojev, na primer pri ljubezni in družini. V knjigi ilustracij in celotni vizualni podobi sta osrednja motiva bel in črn zmaj, ki simbolizirata različne poglede in interpretacije BABiijinega doživljanja čustev. Bitji sta obenem sredstvo refleksije in ponazarjata boj dveh čustvenih polov, ki se združita na presečišču, v točki odseva, po čemer je album MiiRROR tudi poimenovan. 

Notranja struktura komadov na izdaji si je sorodna in zapolnjena z variiranjem beatov ter močno prisotno težnjo po gostem skupku zvočnih efektov in detajlov, zaradi katerih je produkcija bogata in nasičena, a hkrati spolirana. Melodije se nam precej hitro udomačijo v ušesu, vendar nas ne zdolgočasijo, našo pozornost pa ohranja predvsem dinamičnost posameznih komadov. Ti se gibljejo v območju popoidne elektronike, ki asociira na veteranko artpopa Grimes. Tej BABii dodaja distorzijo ali hrup, na primer v komadih DRiiFT in 4WARDS:BACK, vplive UK garagea v komadu SHADOW in IDM-a v kompozicijsko raztreščenem komadu VOiiD ali HUNTED, ki ga je ustvarila skupaj z britanskim producentom umrujem. 

Če kompozicije in vizualne podobe razkrijejo veliko kompleksnih struktur, pa je protiutež temu ustvarjalkino tekstopisje. Besedila so brezsramno popovsko preprosta in spevna. Enostavna struktura omogoča jasno razbiranje tematik, ki jih BABii naslavlja na plošči, kot je iskanje ravnotežja med negativnimi in pozitivnimi občutki glede njene mame. Poskuse spajanja nasprotij in iskanje notranjega miru izraža s ponavljanjem ključnih verzov, na primer »Fight it or accept it / fear it or control it« v komadu BRUiiSE. 

Vendar je nujno treba poudariti tudi občutek, da je domišljijski svet plate še nedodelan in nekoherenten, njegov smisel pa nam, občinstvu, še nedostopen. Vanj lahko fragmentirano vstopamo skozi ustvarjalkino glasbo in spremljajočo knjigo ilustracij, a se nam kljub temu zdi, da si je umetnica celostno gledano zadala prevelik zalogaj. Ker se opira na fantazijski svet in njegovo atmosfero, pa se občasno preveč poslužuje podobnih kompozicij kot na predhodnem albumu HiiDE. 

Elektronsko-hyperpopovska scena se lahko velikokrat, še posebej pa na izdajah s prevladujočim pop elementom, zatakne ob monotonost in dolgočasnost, kot smo bili nedavno priča na albumu BABiijine sodobnice caro♡. Kljub mnogoštevilni produkciji in hitremu mutiranju scene ima BABii zaradi bogatosti zvoka in razsežne kreativnosti možnost, da se na sceni dobro vzpostavi in razvija, vendar le, če se ne bo preveč izgubila v lastni kozmologiji in se vrtela okoli enakih zmajevskih motivov in sanjaškega glasbenega stila. Plošča MiiRROR je dober nastavek za izzivanje žanra in ohranjanje vitalnosti postinternetne računalniške muzike. A album je v primerjavi s tistimi njenih sodobnikov v eksperimentalnem podtalju, kot sta Iglooghost in Samuel Organ, ter že dobro poznanimi popovskimi kozmičnimi komadi Grimes vendar premalo drzen, da bi se BABii lahko v svojem trenutnem slogu popolnoma udomačila.