Lucky Number, 2021

Glasbena sodelovanja lahko nastanejo iz mnogih razlogov – zaradi širjenja poslušalstva, spreminjanja glasbenega izraza ali enostavno zaradi želje po muziciranju s prijatelji. Zasedba oziroma sodelovanje, ki ga obravnavamo v tokratni Tolpi bumov, krepko pade v zadnjo kategorijo. Projekt Bachelor namreč sestavljata Melina Duterte in Ellen Kempner, glasbenici, ki sta s svojima projektoma v zadnjih petih letih visoko priplavali v svetu mehkejšega indieja in bedroom popa, Duterte pod psevdonimom Jay Som, Kempner pa v solo projektu Palehound, ki se je z leti razvil v tričlansko zasedbo. Njuno prijateljstvo izhaja iz vzajemnega občudovanja – preden sta se spoznali, sta bili strastni poslušalki druga druge. Odnos sta sprva gradili na družabnih omrežjih, po produktivnem jammu pa sta se na začetku lanskega leta, kak mesec pred pandemijo, odločili, da bosta posneli skupen album.

Zapakirali sta Melinin domači studio in se odpravili v boemski del Južne Kalifornije, v Topango. Tam sta za dva tedna najeli hišo, kjer sta vzpostavili začasni studio in kultivirali ustvarjalni prostor. V teh dveh tednih sta uspeli spisati, aranžirati ter posneti celoten desetkomadni album, in to bojda brez pretiranega truda in prekomerne delovne etike. Ta lahkotnost in igrivost se sliši tudi v končnem produktu, ki pa sta ga morali avtorici zaradi znanih razlogov zmiksati na daljavo.

Doomin' Sun se enako kot spoznanstvo njegovih avtoric prične s štikeljcem o občudovanju, ki za razliko od njunega prijateljstva zdrsne v obsesijo. Lirika je ena močnejših plati diskografij obeh izvajalk in tudi tukaj zablesti. Njuna besedila so hkrati izredno osebnoizpovedna in družbenokritična, razkrivajo vse od prej omenjene problematike obsesivnih fandomov do nerealnega prikaza žensk znotraj popularne kulture in v odvisno tvornih socialnih medijih. Lirična melanholija se na albumu odvija čez kontrastno razgibano aranžirano in sproducirano glasbo, ki kljub improviziranemu snemalnemu okolju zveni še kako na nivoju. 

Dvojec Bachelor uspešno vleče rdečo nit skozi minutažo celotnega albuma, kar je presenetljivo, saj so komadi, ki tvorijo Doomin' Sun, zvočno izjemno različni. Slišimo lahko folk baladice, spalničarske slackerske štikeljce, pop hite in kitarsko razturanje iz 90-ih. Vse zveni izstopajoče, a je hkrati prizemljeno z avtoričinima vokaloma, ki večinoma nastopata v tandemu. Njuna zlivajoča se glasova predstavljata eterično konstanto, ki je le redko – za močan efekt – prekinjena, kot pri komadu Sick of Spiraling, kjer je poanta izgubljenosti znotraj kitice poudarjena z odsotnostjo enega od vokalov.

Projekt Bachelor bi lahko primerjali z indie supergrupo boygenius, ki so jo pred nekaj leti ustanovile Julien Baker, Lucy Dacus in Phoebe Bridgers. Te so bile tisti čas precej popularne ustvarjalke vsaka znotraj svojega odvoda indieja, sedaj, po sodelovanju, pa, še posebej Bridgers, predstavljajo sam vrh žanra. Podobno se lahko zgodi s članicama Bachelor, gradniki v obliki solidnih solo repertoarjev in nadgradnja v sodelovanju pa to že nakazujejo. A vrh popularnosti kateregakoli žanra ni pogojen zgolj s kvaliteto glasbe, temveč z veliko mero promocije in marketinga, kot je razvidno iz lanske dominance Phoebe Bridgers. Bachelor pa imata do takega pristopa zdravo mero odpora, vsaj kolikor je mogoče razbrati iz njunih besedil.