samozaložba, 2021

V tokratni Tolpi potujemo v srce klubske scene dvanajstinpolmilijonske metropole São Paulo. Začnimo z nekaj dejstvi. Z izjemo oddaje Globaluna je bogata in raznolika brazilska glasbena ustvarjalnost na naši frekvenci relativno slabo reprezentirana. To velja tudi za tamkajšnjo klubsko produkcijo, ki občasno dobi mesto v DVS MP3 Playerju ali Partijski liniji. K tej distanci morda prispeva drugačen kulturni prostor, s katerim se evropsko-ameriška občinstva morda težje identificiramo. V zadnjih 20 letih smo imeli kar nekaj špansko govorečih globalnih hitov, od Aserejé in La Torture do Gasoline in Despacita; dembow ritem, ki je tipičen za reggaeton, je močno zaznamoval svetovno pop produkcijo zadnjega desetletja. Nasprotno se tokratni recenzent ne spomni niti enega portugalskega oziroma brazilskega hita s primerljivim dosegom. A vendar je pri delu evropske publike, predvsem tiste, ki sledi globalnim trendom klubskih muzik, v zadnjem času mogoče opaziti povečano zanimanje za naprednejše variacije brazilskega plesnega žanra baile funk, izvorno znanega tudi kot funk carioca.



 Na kratko o njegovi geneaologiji: gre za sintezo elementov sambe, hip hopa, Miami bassa, latinskoameriških tradicij, afriških sakralnih muzik in afrodiasporičnih ritmik. Žanr je prve obrise dobil v 80. letih, ko so brazilski didžeji redno obiskovali Miami in tam absorbirali nove trende. Skratka, je neposreden produkt transnacionalnih kulturnih mediacij in še pred tem trgovine s sužnji na področju t. i. Črnega Atlantika, kot ga je definiral britanski sociolog Paul Gilroy. Ne preseneča, da lahko na območju Karibov najdemo več plesnih elektronskih žanrov, ki si z baile funkom delijo afiniteto do latinsko-afriških ritmičnih prvin in ameriškega hip hopa. Medtem ko je bil baile v osemdesetih omejen na favele Ria de Janeira in povezovan z revnejšimi afrobrazilskimi sloji, je v sredini devetdesetih doživel preboj v brazilski mainstream in tam ostal vse do danes. Morda niste še nikoli slišali za MC Kevinha ali MC Fiotija, a nekatere njune uspešnice na YouTubu krepko presegajo milijardo ogledov. 

 

Da bi baile funku dali že davno zaslužen etrski prostor, v nocojšnji Tolpi predstavljamo album Gueto Elegance, prvenec vse prominentnejše brazilske elektronske producentke Rafaele Andrade, ki od leta 2012 ustvarja pod imenom Badsista. Gre za kvirovsko aktivistko in soustanoviteljico kolektiva Bandida, ki je z avtorskimi komadi in produkcijami za trans pevke, kot sta Linn da Quebrada in Jup do Bairro, močno zaznamovala smernice v sferi naprednejšega baile funka. 

 

Njene prve izdaje na Bandcampu segajo v leto 2017, večji odmev pa je dosegla predvsem s singli, kot sta NA ONDA DA BABYLON in SOCA SEM PARAR, ki ga je recenzent odkril v lanskem Objektovem Essential Mixu. Za vpogled v njeno diskografijo sicer priporočamo kompilacijski izdaji poletnih hitičev HITS DE VERÃO Vol 1 in Vol 2, ki odražata njen eklektični slog. Maja letos nas je Badsista rajcala z zanjo netipično techno petardo ZL CLUB MUSIC pt. II, a ta nima neposrednih vzporednic z materialom z obravnavanega prvenca. Gueto Elegance je namreč predvsem povzetek njenih doslejšnjih ritmično-melodičnih raziskovanj tradicij žanrov, kot so baile funk, cumbia, dancehall, Jersey club, grime, electro, ghetto house in R&B, ter drugih odvodov afrodiasporičnih plesnih muzik.

Ta globalni kontekst se odraža na seznamu gostujočih imen. Brazilijo predstavljajo Cronista do Morro, Jup do Bairro, Ventura Profana, Ashira, RHR in Lari bxd 777, Kongo Rey Sapienz, Kenijo Lord Spikeheart in Ugando MC Yallah. Gre torej za zavesten odmik od zahodnih centrov moči, kot so London, Berlin in New York, ter načrtno vzpostavljanje stikov in netenje kreativnih iskric med glasbenimi scenami, ki jih povezuje skupna zgodovina evropskega izkoriščanja. 

 

Kot vokalistka in multiinstrumentalistka, ki v svoje komade rada umesti kak nepričakovan kitarski solo, premore Badsista samosvojo avtorsko senzibilnost, ki spretno prehaja med popovsko dostopnostjo in ambicijami po preseganju okvirov. To dvoumje zaznamuje tudi prvenec, na katerem ne manjka niti radijskih hitičev niti klubskih pokalic za zahtevneže. Z dvanajsterico komadov nam producentka predstavi ves svoj poliritmični arzenal, začenši bolj intenzivno, z jasnim pogledom na plesišče, proti koncu pa se tempo upočasni in soočeni smo z zbirko lahkotnega housiča in R&B-ja za popoldansko džuskanje. 

V primerjavi z njenim doslejšnjim solo materialom se zdi prvenec preveč spoliran, ukročen, predvidljiv; obenem je fizična silovitost njenih produkcij iz nekega razloga, morda zaradi slabega masteringa, presenetljivo manjša. Badsista igra na karto slogovne pestrosti, a večina komadov nas še zdaleč ne impresionira tako kot nekatere njene drznejše stvaritve, recimo čudaški Nile River Dancing s kompilacije L'Esprit de Nyege 2020. Najbolj izstopa energični Farse z raperko MC Yallah, katere flow je kot vselej oster in hipnotičen. Za drugi vrhunec poskrbita Lord Spikeheart in Rey Sapienz iz vrst ugandskih založb Nyege Nygege in Hakuna Kulala, ki growlata in pljuvata čez mastne beate transatlantskega bengerja Soca. 

 

Potencialno zanimiva, a premalo dodelana se zdita electro in R&B štiklc Sem Compromisso z vokalistko Ashiro in zasanjana basovska koračnica Na pista. Občutno manj nas zadovoljijo njene produkcije »brazilo housa«, ki zvenijo preveč na prvo žogo, kot nekaj let stare skice, ki jih je avtorica zaključila za novi album. In čeprav nas zaključni R&B in pop slatkiši precej fino zmasirajo in transportirajo na začetek tisočletja, razlika v intenziteti in estetskih smernicah posamičnih komadov preprosto zmanjša težo albuma kot celote. Nekaj hitičev sicer res izstopa, a je njena doslejšnja diskografija začuda veliko bolj vznemirljiva od marsikaterega tukaj predstavljenega komada. Morda pa je Gueto Elegance preprosto preveč eleganten in premalo geto.