Macefizelj, 2016

"Prabje, da še pes krepa u Španabije".

S temi besedami se prične četrti album dua Bakalina, ki nosi pomenljiv naslov Španabije. Beseda Španovija etimološko pomeni družabništvo, druščino in se v ljudskih reklih in pregovorih največkrat pojavlja v negativnem kontekstu. Za družabništvo,  rdečo nit pričujočega svežega izdelka dua Bakalina, ki ga že od samega začetka utelešata Jani Kutin in Renata Lapanja, ta negativni ljudski kontekst Španovije oziroma Španabije zagotovo ne velja, saj sta z obilico gostov, ki so sodelovali pri nastanku albuma, svoj glasbeni izraz popestrila in ga na ta način nadgradila, a kljub temu ohranila vse osnovne prvine Bakaline, ki  tokrat pluje s še več vetra v jadrih kot doslej.

Že po uvodnem nagovoru, v katerem Jani hudomušno obrazloži križe in težave s Španabijami, se Bakalini pridruži Brencl banda in glasbeno popotovanje iz Čadrga čez tolminsko hribovje se prične. Tudi promocijski koncert ob izidu albuma v klubu Cankarjevega doma prejšnji torek se je odvijal po vrstnem redu, kot si sledijo pesmi na njem, Jani pa je med menjavami nastopajočih pred vsako pesmijo  hudomušno in s pravo dozo ljudskih modrosti ter kmečke logike premostil krajše pavze med skladbami. Kanc sveta se tematsko ukvarja z izumiranjem starih poklicev in vprašanjem končnosti našega bivanja na zemlji. Pesem, v kateri se Bakalini pridružita člana zasedbe Čompe, Janez Škof in Marjan Stanić, tako izzveni v tipičnem stilu Čomp, k čemur zagotovo pripomore markanten interpretacijski izraz Janeza Škofa.

Pesem Pamlad, ki jo je Jani posvetil svoji ženi, je, lahko bi rekli, najbolj eko pop, kot sta svoj glasbeni stil v šali označila glavna protagonista dua Bakalina. Kitaro v Pamladi odigra Dejan Lapanja, ki je hkrati posnel in produciral vse štiri Bakalinine albume. Na koncertu je Lapajna šaljivo pripomnil, da so prve tri plošče posneli v treh urah, zadnjo pa so ustvarjali dve leti. Seveda je k temu botrovalo precej zapleteno snemanje, saj so vsako pesem posneli v čisto drugačnem okolju, in sicer takšnem, ki je najbolj odgovarjal tematiki in zvočnosti same pesmi. Tako se je snemanje odvijalo vse od križarjevega skednja in mizarske delavnice na Čadrgu, štale na Ponikvah pa do bodeče žice na Dragonji, kjer so 26. decembra lani z Accordion group 4-8-8-16, ki prihaja iz zamejstva, posneli Pagreb Europe. V tej skladbi se vnovič izrazi puntarski duh, ki smo ga pri Bakalini že vajeni in je eden od mnogih obrazov tega dua. Morda pa bi tisti, ki Bakalino poznajo samo po tej plati, morali bolj pozorno prisluhniti tudi drugim temam v besedilih, ki niso toliko povezane s politiko. Na ta način bi hitro odkrili večplastnost in širino Bakalininega ustvarjanja. Povprečen poslušalec lahko namreč kaj hitro dobi  napačen vtis, torej, da sta Bakalina nekakšna levičarska protagonista, a temu še zdaleč ni tako. Vse, kar je v njunem izrazu levičarskega, izhaja iz zdrave kmečke logike, ki temelji na spoštljivem odnosu do dela, narave, živali, sveta, ki ju obdaja in seveda kritičnega odnosa do evro-iluzije.

Potencialni hit Španabije je definitivno Krawji rep, v katerem se Janiju in Renati pridruži odličen beat boxer Mitja Roner aka  Zlam’n’Bejž. Pesem, ki jo odlikujeta minimalističen zvočni pristop in vrhunska interpretacija tako Janija kot Mitje, je tudi na promociji prejšnji torek požela najburnejšo reakcijo publike, kar je zagotovo dober znak za svežo pesem. Besedila, ki so že od samega začetka najmočnejša plat Bakaline, tudi tokrat ostajajo duhovita, družbeno angažirana, uporniška, prežeta s pravo mero cinizma, pa tudi razmišljujoča in ljubezenska. Seveda je najpomembnejši atribut ta, da so besedila napisana in odpeta v lokalnem dialektu ter prežeta z izrazi, ki se počasi izgubljajo, ali pa so bili že pozabljeni. V domačem prostoru je na nek način  čudno, da glede na pestrost domačih dialektov nimamo več ustvarjalcev, ki bi jim bil blizu takšen način podajanja vsebine. Z vsem spoštovanjem do tistih, ki dialekte vključujejo v svoje ustvarjanje, se razume.

V pesmi Tišler in sitnica kot gostja nastopi Mateja Gorjup,  raziskovalka ljudskega izročila ter ustvarjalka zanimive fuzije ljudskega petja in sodobnih eksperimentalnih glasbenih pristopov, ki pesmi doda arhaično ljudski prizvok in občutek, da poslušamo staro ljudsko pesem. A temu ni tako, saj je Tišler in sitnica plod Janijevega razmišljanja o njegovem osnovnem poklicu lesarskega tehnika in o težavah, s katerimi bi imel opravka, če bi se profesionalno ukvarjal z mizarstvom in ne kmetijstvom. V zadnji tretjini album preide v bolj eksistencialne vode. V čutni baladi Jesien se na harfi in z nežnim vokalom kot gostja pojavi odlična Zvezdana Novaković, ki ustvari milozvočno atmosfero tako s svojim vokalom kot z vrhunskim muziciranjem na harfi.

Med prizorišči snemanj Španabij je bila tudi Spominska cerkev Svetega Duha na Javorci, ki so jo v zaledju soške fronte natanko pred stotimi leti zgradili vojaki. Pesem Pisma, ki je napisana  kot pismo vojaka iz fronte, realistično opisuje občutke brezupa, ki so ga v času prve svetovne vojne doživljali vojaki. Presunljivo zgodbo s trobento  nadgradi tržačan Andrea Pandolo, Oktet Simon Gregorčič iz Kobarida pa z dramatičnim petjem ustvari srhljiv atmosferičen občutek brezizhodnosti vojakov na fronti, ki ne morejo domov in so prepuščeni na milost in nemilost krute vojne. 

Album zaključi epohalno primordialna Ka se je dijlu sviet, pri kateri sodeluje Salamandra Salamandra, matična zasedba, v kateri se je kalil Jani Kutin. In prav Ka se je dijlu sviet pripelje Španabije do srečnega konca. Salamandra Salamandra so do konca pripeljali tudi promocijski nastop dua Bakalina in gostov v razprodanem Klubu Cankarjevega doma. Ker je koncert s toliko gosti tehnično, organizacijsko in finančno težko izvedljiv, novega albuma Španabije v takšni obliki, kot smo ga na njegovi promociji, najbrž ne bomo mogli doživeti prav velikokrat. Prilika se vseeno ponuja 10. januarja v Kino gledališču Tolmin, kjer bodo album predstavili lokalni publiki. Vsekakor pa je projekt vreden več ponovitev in upajmo, da bodo protagonisti uspeli združiti moči, čas in voljo ter se odpraviti na kakšno turnejo, na kateri bi projekt predstavili širši publiki.

Zadnji album dua Bakalina Španabije je torej že v osnovi drugačen od prejšnjih, to drugačnost in svežino pa mu daje pester izbor sodelujočih gostov in tako plošča v celoti deluje bolj kompleksno. Ravno zato se mu zagotovo obeta pot do širokega kroga poslušalcev. Pesmi kompozicijsko v večini primerov še vedno ostajajo precej enostavne, kar je morda predstavljalo problem na prejšnjih ploščah, ki so bile aranžmajsko bolj preproste predvsem zaradi  dejstva, da sta bila osnova glasbenega izraza harmonika in glas ter je poslušalec tako pri poslušanju celotnega albuma lahko zapadel v neke vrste monotonost. Pri tem gre vseeno poudariti, da prav enostavnost v kompozicijskem smislu pogosto pritegne več poslušalcev. Kljub vsemu pa osnovna prednost Bakaline ostaja moč pripovedi, s katero do nas pronicajo zgodbe in podobe življenja v odročnih krajih, kot je Čadrg. Zgodb, ki nas prizemljijo in spomnijo, kako lahko o svetu razmišljamo tudi na drugačen način od tistega, ki nam ga vsiljuje današnji tempo življenja, pa smo v današnji potrošniški družbi več kot potrebni.