samozaložba, 2022

Po zadnjem sprehodu v siju prvega krajca se nocoj z Bakalino Veliko oziramo v zvezdno srebro. Zviezdna srebruo je frišno izdana plošča, ki nam predoči ustvarjalno pustolovščino šesterice po tem, ko je leta 2019 pri domači založbi Čadrg records izšel toplo sprejet prvenec Prvi krajec. Takrat je v skupini sicer muzicirala še Renata Lapanja s klavirsko harmoniko, kot gostja pa se je z vokalom pridružila Bogdana Herman. Glasbeniki, ki zasedbo tvorijo trenutno, se že več let kalijo v samostojnih kot tudi nekaterih skupnih, poslušalkam že dobro znanih projektih – omenimo le Salamandro salamandro, Čompe, Širom, Feedback. Tokrat pa so kot kakšni divji možje opremljeni z inštrumentarijem svojo glasbo vnesli v gorovja, vodovja, jame, gozdove in na planine. Želimo reči, da so se snemanja albuma lotili na več lokacijah in situ. Podkrepljena s friko in z domačim hruškovim žganjem si je Bakalina Velika tekom preteklega leta utirala stezice ob reki Dragonji in v Posočju, se skupaj z vso snemalno opremo, glasbili in zvočili umeščala v posebej izbrane prostore ter se prepuščala zvočenju na prostem, kar je na poseben način zaznamovalo material plate.

Muzika je tudi dar tem prostorom, si zamišljamo ob poslušanju skladbe Ki bi dau, ki govori o hrepenenju po večji povezanosti v svetu. Kako drugače bi lahko bilo, če bi se s hvaležnostjo ozirale naokoli, četudi je hvaležnost človekinje verjetno težko primerljiva z darežljivostjo reke, ki za seboj ozelenjuje pokrajino in napaja bitja. In res, če samo pomislimo, kako dobro je dihati kos neba, ki ga božajo krošnje dreves, se morda znajdemo prav v bukovem gozdu, kjer so ustvarjalci skladbo posneli, nedaleč stran od domačije Janija Kutina, čigar iskrive in iskrene pripovedi so v drobovju glasbe Bakaline Velike.

Vraščene v okolje te pesmi odsevajo nekakšno Posočju lastno žmohtnost. Ravno ta prostor z vsemi zgodbami ljudi, o katerih prepeva Kutin, je privlačil tudi Pavla Medveščka, ki je od sredine prejšnjega stoletja dalje z mopedom ali pa hodeč prečesaval zahodno Slovenijo in med terenskim raziskovanjem nabiral raznolike predmete ter obilo pripovedi o vsakdanjem življenju vseh tistih, ki so z zemljo ravnali spoštljivo in se čudili pojavom v naravi. Ko je zbrana gradiva obelodanil, je naletel na zadržan odziv stroke, ki se je spraševala o verodostojnosti predstavljenega gradiva ali pa se praskala po glavi, kako da ni že prej vseh teh podatkov od prebivalstva na terenu uspelo izbrskati komu iz njihovih vrst. 

A Medvešček je srkal enormne količine kave in z odprtimi ušesi in srcem kramljal s strici, obrobneži in tistimi, ki so zaradi lastne senzibilnosti ubirali drugačne življenjske poti. Glas je dal marginaliziranim. Podobno prizadevanje Bakaline Velike seva iz mogočne naslovne balade Zviezdna srebruo, ki spremlja popotnico, ki v iskanju notranjega miru preči krajino in s svojo modrostjo osebam širi obzorja, kot je bilo v navadi nekaterih redkih posameznikov oziroma posameznic z močjo občutljivega doživljanja in poglobljenih uvidov. Njo vselej nekaj neizrekljivega vleče dalje, nakar se neke noči ob ognju pripeti usodno srečanje dveh žensk, ki si zazreta v oči ob čemer se zbudi star spomin.

Lokalno izročilo o čisto vsakodnevnih pripetljajih in tudi sama materialnost arheoloških najdb, s katerimi ima Jani Kutin opravka med sodelovanjem pri njihovem izkopavanju, vstopa v pripovedi, ki jih spremljamo med godenjem Bakaline Velike. Vsaka gora ima že od nekdaj svoje skrivnosti, o katerih so se ljudje zvedavo spraševali in to še vedno počno. Lahko si predstavljamo, da Kutinu šepetajo prednice in predniki iz davnine, ko so si hrano ljudje še priskrbeli z lokom, vendar se danes skozi glasbo Bakaline Velike izpoveduje predvsem Kutin sam. Pripoveduje o svojih notranjih občutjih, ki delujejo kot univerzalne sile človeškega obstajanja. To pa je vselej soobstajanje. Je soporajanje z vsem, kar je. Tudi v sami muziki so mestoma slišni odzivi elementov prostorov, v katerih so ploščo ustvarjali, kot da se glasbeniki sporazumevajo s kapniki in črički. Poslušamo o izgubi ljubljenih, o pticah, kačah in iskanju sreče, obenem pa se v nas razrašča zavedanje o medsebojni povezanosti bitij in odnosih, ki temeljijo na recipročnosti. 

Znalo bi biti, da bi še eden izmed divjih mož, Dario Cortese, ki je s svojim delom vsakogar vabil k odkrivanju medsebojnih vezi, pripomnil kaj podobnega kot Jani v pesmi Nowa viera, da gremo lahko naprej samo, če gremo nazaj. Da so uspeli skladbo posneti v težko dostopni Hvalovi jami z nekajsekundnim odmevom, je sicer predstavljalo dobršen tehničen podvig za celotno ekipo glasbenikov in nosačev kot tudi pozornost za samo pripravo minimalističnega zvočenja. Povedano namiguje še na en vidik glasbe Bakaline Velike, ki ga želimo razumeti kot vabilo k počasnejšemu, bolj budnemu pohajkovanju skozi prostranstva dneva. Zapovrh nas skladba Nowa viera poboža še s spoznanjem, da se bomo, vse dokler bomo žive, učile živeti in da naj vse, kar zgodi se, vzamemo za prav.

Včasih se zdi, da smo vse pogosteje potisnjeni v pozicijo nemoči, iz katere nas rešujeta privzdigovanje glasu in neprestano opozarjanje na nastale krivičnosti v gmoti kriz. Po svoje pa ima tudi odsotnost glasu zdravilno moč. Mogoče ravno komad Tišina silovito zaobjame celostno sporočilnost plošče, ko izpoje: najvč kar lahka dam / tem bitjem usakdanjim n svietu, ka nam je biu dan / je tuo, de nkrat spaznam / da usemu sebe sm dežan. In kdo drug bi lahko pozval k takšnemu zavedanju kot ravno Jani Kutin, čigar življenje je tako močno prepleteno z zemljo in čigar uporna misel ima korenine še v panku s Čadrga. Njegove pripovedi so žive, od tu in zdaj, obenem pa nosijo starodavno modrost. Vabijo nas, da se učimo od rodnega sveta. Glasba, ki jo prinaša Zviezdna srebruo, za vsakogar ustvarja zavetje, zato izrečemo le še: hvala, Bakalina Velika, da svojo muziko delite z nami.