Čadrg/Macefizelj, 2013

Čadrški duo Bakalina se je leta 2010 s prvencem Pakašnca suvereno uvrstil med najzanimivejše domače ustvarjalce drugačne, žanrsko neopredeljive glasbe. Ta je, čeprav gre za avtorske komade pevca in besedilopisca Janija Kutina in harmonikarice Renate Lapanja, zaradi preproste inštrumentalne zasedbe harmonike in vokala ter petja v narečju spominjala na stare ljudske pesmi, a jim je duo z brihtnimi in kritično-angažiranimi besedili nadel duh današnjega časa.

Na odličnem drugem albumu Buohdidabra iz leta 2011 sta člana Bakaline izbrusila začetne nastavke. Album je kar brstel od navihanih in zabavljaških pesmi po eni strani ter jedkih, družbeno-angažiranih po drugi. Od slednjih je najbolj odmevala pesem »Banda krawatarska«, ki je v maniri najboljših revolucionarnih pesmi opravila z birokrati in uradniškimi paraziti. Duo se je zdaj oglasil že s tretjim albumom, naslovljenim »Žbrejnkl«, tak diskografski tempo pa je tudi za bolj dolgožive avtorje zavidljiv dosežek. Toliko bolj, ker je že pri prvem poslušanju takoj jasno, da Bakalini ne manjka navdiha, ne pri skladanju lepih, zapomljivih in vihravih melodij, ne pri kovanju domiselnih in iskrivih besedil.

Nov album se resda začne s šaljivo pesmijo »Padiujana štala«, a celotno ploščo bolj kot take veseljaške teme zaznamuje jedek in kritičen duh, ki pa se ni, kot omenjena skladba o »kravatarjih«, naselil v udarne puntarske pesmi, pač pa v bolj melanholične zvočne barve. V angažiranih pesmih Kutin nadaljuje svoje tirade proti potrošništvu, pokvarjenem in nezdravem modernem življenju, izjemno učinkovito pa napade aktualni politični moment in krizo, ki nas pesti zadnjih nekaj let.

Najbolj posrečena med takimi pesmimi je »Pridiga«, ki jo Kutin uvodoma intonira kot duhovniško pridigo, v nadaljevanju pa na melodijo v ritmu pokvečenega valčka sočno in pretkano udriha čez večne topose slovenske mitologije, od sindroma hlapčevstva prek fovšije med sosedi do trenutne krize in našega prilizovanja Evropi. Pesem se vali počasi in proti koncu niza vse bolj črne podobe. Kljub temu pa ima svojevrsten himničen značaj, sploh ko v zaključku kliče k uporu z naslednjimi verzi: »Pridiga za use pokjne pokojnine, / Ka na boma ih dabil ad damavine, / Pridiga de bi Slovenci enkrt bli / Na saji zemli gaspadarji, pa magari puntarji.«

Šaljivim in kritičnim vižam sta Kutin in Lapanjeva na drugo stran postavila kako pesem, ki govori o tegobnem življenju, ali pa žalostno ljubezensko, kakršna je denimo »Ruožnca n pepeunica«, ki v nas s svojo melodramatsko žalobnostjo pusti trpek vtis. A vendar je z dobro dinamiko albuma poskrbljeno, da so taki trenutki premišljeno postavljeni med bolj vesele komade. Pri besedilno izjemno dobro ubesedeni politični tematiki je treba omeniti Kutinovo vešče obračanje besed z domiselnimi obrati in rimami, kakor tudi njegovo veščo rabo besed, ki stereotipno veljajo za vulgarne, denimo besede »drek« v pesmi »Buoh na pažiegni«, kjer jo smiselno izrabi za kritični pogled na potrošništvo in industrializacijo prehranske industrije.

Sploh pa odlikuje nov album Bakaline nekakšna skladnost ali kar prežemanje med resnimi in zajebantskimi temami. Tudi v zafrkantskih tematikah namreč najdemo drobce angažiranosti ali pa vsaj družbene satire, medtem ko so politično aktualne teme obdelane z dobro mero humorja in ironije. Humorja ni najti v žalostnih, melanholičnih ljubezenskih pesmih, kar je tudi prav in kaže na osveščen odnos do pesnjenja in konec koncev moralno odgovornost avtorjev.

»Žbrejnkl« je Bakalinin najbolj dodelan album, tako po izčiščeni glasbeni govorici in prodornosti besedil, še bolj pa po raznovrstnosti tematike in celostni dinamiki. Morda nima močno izstopajočih komadov, ki bi si jih takoj zapomnili ali pa začeli požvižgavati zraven, zato pa toliko bolj prevzame z dobro osmišljenim scenosledom, ki nam enako sugestivno niza paleto razpoloženj, od veselega in jeznega do otožnega in romantičnega. Da nam ob tem sporoči veliko pikrih misli, ki prekašajo marsikaterega političnega komentatorja, ni majhen dosežek, toliko bolj pa nas veseli, da tako lepo zveneča politična misel prihaja iz periferije in da je zapeta v pristnem narečju. Ali če povemo z besedami Bakaline: »Živim u riti ad kakuoši n pasierjem se na use.«