Wharf Cat Records, 2020

Tukajšnji feni hrupnih rockovskih muzik smo za Bambaro verjetno prvič slišali pred sedmimi leti, ko je trio iz Georgie, ki zdaj že nekaj let deluje v Brooklynu, v klubu Channel Zero ogrel občinstvo pred nastopom noise rockerjev A Place To Bury Strangers in si z nastopom pridelal veliko simpatij. Ko smo člane zasedbe A Place To Bury Strangers takrat v intervjuju pred koncertom prosili, naj povedo kaj o Bambari, so se ti ob poskusih opisa njihovega izraza znašli v vidni zadregi ter na koncu sklenili, da ima trio predvsem izvrsten okus in posluh za zvok, kar se je potem potrdilo tudi na koncertu. Očitno je bilo, da si zasedbi delita strast do kitarskega hrupa, obenem pa je bilo že takrat jasno, da Bambara pod hrupnimi plastmi skriva okostje skoraj klasičnega postpunkovskega songwritinga. Takrat je zasedba za sabo že imela prvenec iz leta 2008 - dasiravno se je uradno formirala šele leto pozneje - in novo ploščo, ob kateri je bilo očitno, da trojec počasi, a vztrajno lušči hrupne plasti, s katerimi je zaznamoval svoj zgodnejši izraz.

Še bolj so svoj zvok nato prečistili z naslednjima dvema ploščama, še korak dlje v to smer pa so zdaj naredili s ploščo Stray, ki že ob prvem poslušanju spomni na tiste manj hrupne avanture Michaela Giraja in njegovih Swansov ali na postpunkovske kultneže The Birthday Party. Ob takih (upravičenih) primerjavah ni povsem jasno, zakaj si zasedba zaenkrat še ni pridelala širše pozornosti, se pa zdi, da bi se ji to zdaj vendarle uspelo zgoditi. Sodeč po prvih odzivih v plošči Stray namreč mnogi vidijo eno resnejših kandidatk za letošnje odmevnejše albume.

Naj ne bo pomote – zasedba, ki jo sestavljata dvojčka Reid in Blaze Bateh, prvi kot vokalist in kitarist, drugi kot bobnar, ter njun prijatelj iz otroštva, basist William Brookshire, z novo ploščo ne obrača hrbta hrupnemu rocku. Je pa očitno, da se trio zdaj bolj neposredno naslanja na klasično postpunkovsko formo pesmi, pri čemer ni povsem jasno, ali je razlog za to povsem tehnične, producentske narave ali gre morda za zelo zavesten in premišljen slogovni zasuk. Kakorkoli že, nekoliko prenovljena izrazna podoba se lepo poda novim skladbam, skozi katere zasedba splete deset zgodbic o družbenih odrinjencih, ki jih skupaj povežeta temi minljivosti in smrti. Če kdaj, je prav ob novih skladbah očitno, da je trio, ki je ob tej priložnosti svoj (nov) izraz nekoliko šaljivo opredelil s skovanko deathrock, verjetno predelal vse tiste najtemačnejše kotičke poezije Nicka Cavea in Leonarda Cohena, pa tudi ameriške gotske južnjaške literature. Kar pa ne pomeni, da je te nauke preprosto prekopiral. Po štirih dolgometražcih in kopici kratkih plošč je zasedbi uspelo sestaviti svoj prepoznaven izraz, če ta priložnostno spomni na glasbene legendarneže pa to ni moteče, temveč prej potrditev dejstva, da so člani Bambare dozoreli v izvrsten bend.

Ja, Bambara je na novi plošči slišati precej drugače kot tisti bend, ki je pred sedmimi leti stresal temelje kluba Channel Zero. Zvočna podoba in oblika skladb zdaj pogosteje slonita na mračnjaškem postpunkovsem croonerstvu in elementih ameriškega gotskega bluesa, čeprav hrupne intenzivnosti tudi na novi plošči ne manjka. Je pa tokrat še nekoliko bolj v ospredje potisnjeno pripovedništvo, ki razkriva, da so glasbeniki dozoreli kot bend in posamezniki. Mladostniško vihravost in drznost sta zamenjala dodelan songwriting in zrelejša senzibilnost, kar sicer ne pomeni, da se je zasedba dve leti po izidu prejšnje plošče postarala za dvajset let, je pa očitno, da si je trojec zdaj vzel potreben studijski čas in zloščil svoje atribute s prejšnjih plošč. Kaj to pomeni za prihodnost Bambare, bo seveda pokazal čas. Morda bodo izgubili kakšnega privrženca, toda zelo verjetno si bodo pridelali še več novih, predvsem pri občinstvu, ki se mu še vedno toži po zlatem obdobju post punka, najraje tistim iz newyorškega podtalja.