Monika Enterprise, 2012

Nemška pevka in producentka Barbara Morgenstern je letošnji junij oplemenitila z novim albumom, ki ga je povila pod okriljem založbe Monika Enterprise. Album, idiomatično naslovljen 'Sweet Silence', je njen šesti samostojni po vrsti in nadaljuje po poti, ki se je v osnovi drži že mnogo let, a jo vedno osmišlja na novo skozi mnoge subtilne detajle. Morgensternova se je na sredini devetdesetih prejšnjega stoletja preselila v Berlin, kmalu za tem pa je že izdala svojo prvo ploščo in vse od takrat velja za stalnico na izvirnejši strani synth-pop scene. Večletne izkušnje je nabirala v različnih glasbenih skupinah, tudi zgolj vokalnih sestavih, in prek prisotnosti na dogajanju t.i. dnevnosobnih koncertov. Dandanes pa jo najdemo tudi v sestavu September Collective, kjer deluje ob boku s Paulom Wirkusem in Stefanom Schneiderjem - slednjega poznamo predvsem kot člana To Rococo Rot in nekdanjega člana zasedbe Kreidler.

Barbara Morgenstern je večino plošč izdala pri založbi Monika Enterprise, ki jo vodi legendarna berlinska eminenca Gudrun Gut. Založba deluje vsega petnajst let in pod njeno streho v veliki večini najdemo izdelke ženskih ustvarjalk, ime Monika pa je dobila v spomin samomorilski ribici gospe Gut. Dejstvo, da Morgensternova izdaja za založbo Monika Enterprise, pa pomeni tudi, da so v produkcijo pogosto tako ali drugače vpletena kultna imena, kot je prej omenjena Gudrun Gut, poleg nje pa med drugimi večkrat tudi Thomas Fehlmann in Stefan Betke, znan kot Pole, pa tudi Robert Lippok - še en član zasedbe To Rococo Rot, torej.

'Sweet Silence' prinaša trinajst razmeroma kratkih komadov, besedila celotne plošče pa so za razliko od predhodnic v celoti v angleškem jeziku. Album kljub svoji zasanjanosti in lahkotnosti ter iz njiju izvirajoči poslušljivosti v sebi skriva precej intrigantno poetiko. Subtilna melanholija, ki se vije skozi komade, deluje kot nadvse prikladna za pomladno-poletne dneve in tankočutno riše razmerje med notranjim doživljanjem in od zunaj se vrivajočo objektivnostjo. Morgensternova pa k sreči premore zadosti ustvarjalnih iskric, ki kljub intimni noti nimajo učinka postavljanja ustvarjalčevega ega pred ustvarjen material.

Naj zaključimo z opažanji, da so synth-pop ustvarjalci postali referenčna skupina za mnoge vzbrsti na glasbeni sceni. To nedvomno daje vtis, da se žal očitno prepogosto tolmači, da tale »pop« nujno pomeni banalizacijo v smeri neizvirnosti. Pomanjkanje spontanosti in pretirana želja po sprejetosti s strani širših množic? V nasprotju s tem pa Morgensternova skozi vsa leta uspeva ohranjati finočo pritajene pretanjene pretencioznosti … torej pretencioznosti v pozitivnem smislu, seveda. In dokazuje, da ne obstaja enoznačni recept, katerega bi se lahko držali kot »neovrgljive formule, ki obljublja«. Očitno zna biti pop precej »zagamana« zadeva in Barbara Morgenstern ga vsekakor uspeva risati z njegovega boljšega profila.