Love Injections Records, 2022

Širokospektralna umetnica Barbie Bertisch, ki prihaja iz Buenos Airesa, že skoraj desetletje širi svojo glasbeno izkustvo na brooklynski sceni. S partnerjem Paulom Raffaelejem od leta 2015 delujeta kot snovalca tiskanih nekomercialnih zinov in istoimenske radijske oddaje, Love Injection Fanzine, predvajane v predelanem ladijskem zabojniku na The Lot Radiu. Umetnica je v preteklih letih sodelovala tudi v skupinah Attention in Seedy Films, letošnje poletje pa je otvorila s prvencem Prelude, ki je izšel pri založbi Love Injection Records. Ena lastnosti založbe je tradicija remiksanja, posledično pa glasbenica na izdaji uporablja glasbene predelave z didžeji, kot sta Justin Van Der Volgen in Walter Coelho. Umetnica na novi plošči žanrsko spaja ethereal wave, sintpop, ambientalo in njej sorodne eksperimentalne produkcije. Za glasbo s plošče Prelude je navdih črpala iz večstranskih umetniških podvigov, kot so dela Kaitlyn Aurelie Smith, Cocteau Twins in François Kevorkian.

Bertisch z najnovejšo plato ponuja enajst introspektivnih skladb, ki kronološko upodabljajo avtoričinih preteklih pet let. Glasbenica je v prvih tednih karantene pozornost namenila raziskovanju arhiva. Iz tega je vzela konceptualne zasnove za osebnoizpovedni prvenec, s katerim poslušalca usmerja k iskanju svojega notranjega glasu, zavedanju moči osebne rasti in zdravljenju preteklih razočaranj. 

Dolgometražec sestavlja igra med saksofonom, basovskimi linijami, raznoliko uporabo vokala in sintetizatorja. V uvodnem komadu 28 s pomočjo počasnih klaviatur upodobi kristalno čist zvočni okoliš. Mirno pokrajino pa s skladbami Woman of Contrasts, Water Moves Slowly in Spirits preoblikuje v hipnotičen teritorij ob skupku spreminjajočega se ritma, nebeškega vokala in ostrih sintetizatorskih tonov. Raznovrstnost dodanih glasbenih elementov tvori mistično simfonijo, ki poslušalca popelje na razgibano samorefleksivno plavanje v globine retrospektivnega čutenja. Srž zvoka breakbeat udarcev, dolgih saksofonskih tonov ob sočasni kombinaciji joka, krika in bolnega smejanja v skladbi I Thought This Would Be Easier v poslušalcu vzbudi empatičnost do avtoričine razočaranosti. Glasba s svojo organsko zvočnostjo ponazarja neprestano nihanje med umirjenim in kaotičnim.

Druga polovica albuma sovpada z avtoričinimi močnimi občutki po psihičnem padcu. V skladbah Is This What You Wanted, After The Storm in Fertile Garden se nastali okoliš zaradi basovske dinamičnosti in upajočih vokalov sliši razigrano in sproščeno. Avtoričine misli postanejo samozavestnejše v skladbi Taking My Time. Vrhunec napetosti se skriva v prepletu počasnih udarcev, vrtečega se kitarskega zvoka in Bertischinih vokalnih vtisih o naknadnih čustvenih transmutacijah. Dokaj tiho zvočno ambientalno pokrajino pa z zaključnim komadom Warm In The Dark preobrazi v klubski okoliš. Uspešno integrira več zvočnih fuzij svojih preteklih glasbenih udejstvovanj in na trenutke deluje nekako elektrovesoljsko. Vokal se zaradi svoje distorzije ob vsepovprek nametanih elektronskih zvokih in hitrejšem ritmu sliši kot boleči krik samoidentifikacije. 

Umetnica skozi celotno ploščo ohranja raznovrstnost in posledično tudi zanimivost. Barbie Bertisch se z albumom Prelude izpoveduje o večletnih družbenih pritiskih, ki jih je doživela na patriarhalno nastrojeni glasbeni sceni. Izdaja simbolizira celovito pot iskanja, razumevanja in sprejemanja individuuma kot umetnika. Album, sestavljen iz širokega in raznolikega zvočnega spektra, zvočne teksture spaja v enkratni tok medosebne komunikacije, s katero se umetnik srečuje v procesih samosprejemanja.