Ostgut Ton, 2019

Techno stagnira. O tem čivkajo že vrabci na strehah. V zadnjem desetletju je namreč scena doživela nepričakovan preporod oziroma preboj v ušesa mainstreama. Izpred Berghaina je poročal ameriški TV voditelj Conan O'Brien, o svojih rejverskih eskapadah pa je na The Ellen DeGeneres Showu razlagala zvezdnica Claire Danes. Ključno vlogo pri vsem tem hajpu so nedvomno odigrala družbena omrežja in platforme, kakršna je Boiler Room, ki so trde plesne ritme redno servirale novim in novim potrošnikom. Ob trapu, hip hopu in popu je techno tako postal eden najbolj komercialno dostopnih in geografsko vseprisotnih žanrov. In čeprav ne gre zanikati tudi številnih čudovitih inovacij v smislu produkcijskih postopkov in slogovnih sintez, je osnovni templejt še vedno skoraj popolnoma isti kot takrat, ko so ga sredi 80. let oblikovali detroitski očaki. 

Te ustaljene smernice, kalupe, priučene načine razmišljanja o technu kot plesni glasbi, ki temelji na kicku kot osnovnemu gibalu, na svojem debitantskem albumu Utility za nemško institucijo Ostgut Ton, hišno založbo že omenjenega Berghaina, pod vprašaj postavi že več kot desetletje v Berlinu nastanjeni britanski producent Sam Barker. Poznavalci se ga bodo spomnili predvsem po odličnih sodelovanjih z Andreasom Baumeckerjem, s katerim sta doslej skupaj ustvarila dva albuma in več kratkometražnih izdaj, na katerih sta raziskovala različne odtenke housa, IDM-a, techna in breakbeata. Toda če je njun skupni zvok tipično berlinski, celo berghainovski, je Barker z lanskim prelomnim EP-jem Debiasing odprl čisto novo poglavje v svoji producentski karieri. V tem kontekstu gre omeniti za širšo elektronsko javnost nadvse pomemben miks RA.650, v katerem se je  Objekt poigral z idejo plesnega miksa, ki se ne zanaša na moč kick bobna, temveč ritem kot gibalo človeških teles raziskuje skozi teksture in melodije. Podobno konceptualno zasnovo je ubral tudi Barker, čigar vizija plesne muzike temelji na ideji osvoboditve iz primeža ritma oziroma klasičnega 909 kicka in sinkopiranih hi-hatov, na katerih temelji 95 % techno produkcij. V tem sicer ni nikakršen revolucionar, na različne načine so se namreč v preteklosti tovrstnih dekonstrukcij obsežneje že lotili liki, kot so Objekt, Stanislav Tolkachev, Lorenzo Senni, Voiski, pa tudi še marsikdo drug. Vendarle je Barker v svojem početju drugačen.

Čeprav je Utility konceptualen album, osnovan okoli ideje plesne glasbe brez kick bobna, je v svoji zasnovi, kar odraža že sam naslov, zamišljen kot praktično orodje za didžeja oziroma kot gibalo človeških teles. Svoje nadvse zanimive producentske koncepte in epistemološka razmišljanja o sodobni plesni kulturi ter plesu nasploh je Barker zelo lepo predstavil v odličnem intervjuju za platformo XLR8R, h kateremu vas toplo usmerjamo, v kolikor vas zanima tudi globlje tkivo albuma Utility. Barker verjame, da skozi specifično modulacijo ter procesiranje melodij in tekstur, ne da bi se pri tem zanašali na tradicionalne cueje (klasične manifestacije strukture v plesni glasbi, kot so štirje udarci kick bobna na dobo), lahko dosežemo isti učinek, torej gibanje človeških teles. V tem smislu je Barkerjevo razmišljanje precej pomembno tudi v širšem kulturnozgodovinskem kontekstu, sodobna plesna glasba namreč s svojimi sinkopiranimi ritmi in poliritmijami največ dolguje različnim tradicijam afriških in latinskoameriških glasb. Barkerjeva vizija nasprotno ne vključuje nikakršnih eksplicitnih ritmičnih fraz, four-to-the-floor momentov, off-beat hi-hatov in podobnega, temveč samo melodijo in harmonijo, poudarjeni s komaj opaznimi elementi, denimo z do neprepoznavnosti obdelanimi hi-hati, shakerji ali sner bobnom z odprto mrežo. V tem smislu je Utility do neke mere primer techna usmerjenega skozi prizmo zahodne klasične glasbe, v kateri sta melodija in harmonija vselej kraljevali ritmom.       

V žanrskem smislu je Utility po svojem filigranskem, pedantnem fokusu na detajle, na mikroelemente moč umestiti v tradicijo IDM-ja, v svojih epskih akordih in harmoničnih obratih se še najbolj spogleduje z evforijo najboljšega tranca devetdesetih let, po svoji psihedelični, meditativni, izvenzemeljski atmosferi pa največ dolguje pionirskemu nemškemu dvojcu Basic Channel, fotroma dub techno revolucije zgodnjih devetdesetih. Rezultat sinteze vseh teh elementov je takoj prepoznaven Barker zvok. Blagozvočne večplastne modularno sintetizirane melodije se prepletajo z miniaturnimi ritmičnimi elementi, ki zgolj nakazujejo skelet skladb. To je plesna glasba, ki temelji na breztežnostno lebdečih melodijah in ambientalnih teksturah. Z lahkoto bi lahko rekli, da je Utility album, kakršnega enostavno še ni bilo, z zvoki, ki jih skoraj gotovo še niste slišali.  

Po svojih aranžmajih se skladbe sicer le za odtenek razlikujejo ena od druge. A kljub temu je Barkerju iz takšnega konceptualnega izhodišča samoomejevanja uspelo ustvariti album, ki nas v devetih skladbah pelje skozi različne zvočne pejsaže, številne melodije in harmonije, ki v nas vzbujajo vse od ekstaze do melanholije. Po presoji recenzenta tako vrhunec albuma predstavljajo tri skladbe: Hedonic Treadmill, ki jo je bilo moč slišati v letošnjem mojstrskem setu Bena UFO-ja na festivalu Dekmantel in nato še v živo na festivalu Dimensions ... Gre pač za komad, ki te, v kolikor ga doživiš na primernem soundsystemu, preprosto opomni na to, kako lepo je obstajati na tem svetu. Tu je tudi naslovna Utility, drugi vrhunec albuma, ob kateri si kljub odsotnosti kick bobna ne moreš predstavljati, da bi kogarkoli lahko pustila negibnega, križemrok. In nato še epilog oziroma resnični vrhunec Die-Hards Of The Darwinian Order, edini komad z eksplicitnim downtempo ritmičnim ogrodjem; učna ura IDM senzibilnosti, ki nas s svojo zvočno tujostjo, svojo atmosferično enkratnostjo lahko spomni samo na Aphex Twina. A roko na srce, niti v Aphexovi diskografiji recenzent doslej ni slišal tako nenavadnih tekstur zvena nekakšnega do nerazpoznavnosti problikovanega kovinskega klavirja, katerega feedback manipulacije spominjajo na zvoke v vetru valujočih streh iz bakra ali pleha. 

Če bi iz albuma odstranili Barkerjeve edinstvene melodične modulacije, bi pred nami stal dober ambientalen album. V osnovi so bili namreč ti komadi dejasnko to ... lepe ambientalne melodije, orodja za DJ set. Skozi natančno zamišljen koncept, ki je neposreden rezultat tehtnih razmislekov o aktualnem stanju techna, tako Utility predstavlja res enkratno sintezo raznoterih elementov celotne tradicije žanra kot širšega družbeno-kulturnega fenomena. Utility je pač album, ki ga je techno v letu 2019 krvavo potreboval.