BARONESS: Purple

Abraxan Hymns, 2015

Redkokdaj pomislimo, kako je poklicni glasbenik kot večni popotnik, ki tri četrtine svoje profesionalne kariere preživi v avtobusu na cesti, pravzaprav nenehno izpostavljen milosti in nemilosti prometnih naključji. Vsi dobro poznamo dogodek iz leta 1986, ko je prometna nesreča na švedskem podeželju globoko zarezala v tkivo zasedbe Metallica, ki je tam izgubila svojega Cliffa Burtona. V podobno travmatičnemu dogodku je bila na apokaliptično poplavljenih angleških cestah leta 2012, tik po izdaji svojega odličnega tretjega albuma Yellow & Green, vpletena tudi nocoj obravnavana ameriška zasedba Baroness. Vsi so preživeli, toda vijolične modrice, polomljena vretenca in zdrobljene kosti so na telesih takratnega bobnarja in soustanovitelja zasedbe Allena Blicklea ter basista Matta Maggionija pustile neizbrisljive sledi, zato sta v letu 2013 brez vsakršnih zamer zapustila vrste Baroness. Ustanovitelj in vokalist ter kitarist John Baizley in pa kitarist Pete Adams pa sta kljub dolgotrajni rehabilitaciji sklenila nadaljevati barvito zgodbo Baroness. Na bobnarski stolček je po namigu kolegov iz zasedbe Mastodon sedel Sebastian Thomson, basista pa je zamenjal Nick Jost. Fanta sta tako na novo vzpostavila ritmično sekcijo tega visoko čislanega sludge metal benda, ki je z izdajama Red Album v letu 2007 in Blue Record v letu 2009 rekonceptualiziral potenciale na presečišču tako progresivnega ter sludge metala kot tudi hard rocka.

Pričujoči album Purple tako za Baroness predstavlja štirikratni prvič. Prvi album po nesreči, prvi v novi postavi, prvi pri svoji založbi Abraxan Hymns in prvi v sodelovanju s producentom Daveom Fridmannom, poznanim po sodelovanju z zasedbami, kot so The Flaming Lips, MGMT in Tame Impala, ki je v studiu zamenjal odličnega Grammy nagrajenca Johna Congletona. V danih okoliščinah bi torej upravičeno pričakovali nek epohalen prelom v zvoku in formi zasedbe Baroness. Vemo, da je vijolična pravzaprav zmes rdeče in modre, skratka barv njihovih prvih izdaj, Purple pa se v osnovi posluša tudi kot smiselno nadaljevanje smernic, tj. opuščanja manj uokvirjenih glasbenih formatov in približevanja bolj klasično strukturiranemu stadionskemu rocku, s katerim so se fantje poigravali na svojem predhodniku Yellow & Green, ki je bil s svojo konceptualno bolj dovršeno dvojno temo skoraj dvakrat daljši in kot tak bolj razgiban, posledično pa tudi manj fokusiran. Pri Purple gre skratka za brzdanje že manifestiranih nenadrkljivih tehničnih in kompozicijskih spretnosti, za nekakšno samoomejevanje in oklepanje v oprijemljivejše, občemu ušesu prijaznejše glasbene okvire, in nazadnje za približevanje širšim, da ne rečemo stadionskim množicam. S tem pa ne impliciramo, da se znotraj bolj ustaljenih struktur à la uvod-kitica-refren-solo-kitica-refren ne najdejo odstopajoči taktovski načini, težko razberljive ritmične igre in kompleksno bogata riffovska preigravanja, s katerimi so se Baroness dvignili visoko nad povprečje zamaščenega sludge metala ameriškega juga. Razlika napram predhodnim izdajam je v tem, da omenjene elemente v refrenih denimo spajajo z bolj spevnimi, da ne rečemo popovskimi akordnimi zaporedji, mestoma klišejskimi kitarskimi harmonijami, čistejšimi, nekoliko bolj enodimenzionalnimi Baizleyjevimi vokalnimi prijemi in evforičnim skupinskim petjem, in ne da bi zapadli v banalnost, pri tem ohranjajo svojo glasbeno integriteto.

Pomembna je vloga producenta Fridmanna, ki je v zasedbino zvočno sliko uvedel nekatere sveže elemente, najsi bo to integracija psihedeličnih zvokov sintov ali električnega klavirja, bolj ekstenzivna manipulacija vokalnih elementov ali vpeljevanje za celostni ambient pomembnih fragmentov v obliki konkretne glasbe, kitarskih in drugih vložkov, ki precej doprinesejo h klasični rockovski postavi. Priznajmo pa si tudi, da je Fridmann, tako kot že na zadnjem albumu dvojca MGMT, precej, precej zajebal pri končnem masteringu in skozi posiljeno kompresijo, pa naj to zveni še tako paradoksno, tako distorziral titansko zvočno silovitost zasedbe Baroness. Globina in težkost ostajata, pogrešamo pa tisto motnost, neopredeljivost, ki je ogrinjala preigravanja kitarske sekcije na njihovih dosedanjih izdajah. Če izvzamemo pesmi Morningstar, Kerosine in Desperation Burns, ki še premorejo karakter progresivnega metala, se zdi da pri Purple nekoliko umanjka prav sludge moment. Z meandriranjem med elementi alternativnega rocka pri skladbah Shock Me ter The Iron Bell in queenovsko evforičnimi momenti pri mojstrovini Chlorine & Wine ter spajanjem vsega tega s prej omenjenimi elementi v neko rafinirano celoto so se Baroness razvili v enega najboljših hard rock bendov te dobe.

Ta queenovska evforija pa je pač način, ki sta ga Baizley in Adams v sodelovanju z novima članoma izbrala kot katalizator za soočenje s svojo pretresljivo življenjsko izkušnjo. Kot je povedal sam frontman: »Soočiti sem se želel s svojo stisko in jo proslaviti skozi kreativnost.« In četudi besedila ostajajo zanj značilno indirektna, pa se v njih skozi različna sklicevanja na nesrečo, bodisi s tematiziranjem prehajanja v novo resničnost v pesmi Shock Me bodisi vključevanjem besed, kot so vročina ali plameni, dihanje in minevanje, kosti in zdravniki, v njih zrcali Baizleyjev proces samozdravljenja skozi glasbo.

Čeprav Purple ne dosega antoloških razsežnosti svojega predhodnika, niti ne avantgardnosti modrega albuma, pa ta vseeno predstavlja eno izstopajočih kitarskih izdaj minulega leta in si kot tak zasluži pozornost vseh poslušalcev, ki v tem času suhih krav za »klasične« rockovske godbe še kar naprej gojijo ljubezen do distorzije.