Glitterbeat, 2015

Še samo nekaj spomladanskih dni bo preteklo, ko se bo začela Druga Godba, festival, ki v mesto prinaša glasbo iz raznolikih kotičkov sveta. Letošnja bo v dobri meri zaznamovana tudi skozi založbo Glitterbeat, za katero stoji Chris Eckman in se osredotoča na tako imenovano svetovno glasbo. Iz njegove hiše bomo tako lahko slišali pevko s področja Zahodne Sahare Azizo Brahim, Nouro Mint Seymali, ki prihaja iz Mavretanije, ter na Barbadosu rojenega in v Veliki Britaniji živečega Dennisa Bovella. Slednji je sodeloval predvsem z znamenitim dub poetom Lintonom Kwesijem Johnsonom, obenem pa se njegova producentska dela raztezajo od Slits in The Pop Group pa vse do Fele Kutija.

A založniška hiša Glitterbeat je pred kratkim izdala še album glasbenika, ki ga ne bomo videli na letošnji Drugi Godbi. Bassekou Kouyaté je z zasedbo Ngoni Ba namreč izdal svoj četrti studijski album z naslovom Ba Power. Skovanka, ki združuje tako jezik bambara iz Malija in angleščino, ponazarja na spoj afriške godbe in zahodnih vplivov, kar je pogost pojav znotraj tako imenovane svetovne glasbe. Ba pomeni močan oziroma velik, torej bi lahko rekli, da je njegov novi album imenovan Velika moč. To ime dobro označuje zvok albuma, ki zaradi energije, ki se prepleta med glasbeniki, deluje, kot da ga bo v naslednjem trenutku razneslo.

Bassekou Kouyaté igra na instrument ngoni, afriško lutnjo, ki je pogost instrument malijskih glasbenikov, a se nahaja v senci sicer bolj prepoznane in prefinjene kore. A Bassekou Kouyaté je igranje na instrument nadgradil s soničnimi efekti, wah-wah pedali in virtuoznim igranjem ter podžigajočimi solističnimi vložki. Uvodna pesem Siran Fen album v trenutku izstreli v nabrušeno in energično zvočno sliko, ki jo oblikujejo prepleti štirih ngoni instrumentov, ritmike in vokala Amy Sacko, žene Basseka Kouyatéja. Poleg njegove žene so tudi ostali člani spremljevalne zasedbe družinski člani. V razgibano zvočno sliko se v drugem delu pesmi postavi Bassekou Kouyaté z distorziranim fuzz zvokom svoje lutnje.

A Bassekou Kouyaté ni bil vedno tako razuzdan in energičen, kot je na svojem zadnjem albumu. Začel je kot spremljevalec Toumanija Diabatéja, njegova prvotna albuma sta bistveno bolj vpeta v tradicionalni zvok, umirjeno ritmiko in akustičnost. V bolj energično zvočno sliko ga postavi tretji album z naslovom Jama Ko, pri katerem svoj instrument priključi na kitarske efekte. S poslednjim albumom pa je stopil še stopničko višje. Ob tem mu ob strani stojijo tudi občasni gostje na albumu, slišimo namreč tudi Dava Smitha, bobnarja, ki trenutno sodeluje z Robertom Plantom, malijskega kitarista Sambo Touréja ter jazzista Jona Hassella, čigar trobento slišimo v pesmi Musow Fanga. Po prvotni razpaljenki se album rahlo umiri v pesmi Abe Sumaya, kjer Bassekou Kouyaté ponovno prepriča s prefinjeno nežnim solističnim delom. V pesmi Borongoli ma Kununban pa se med njenim zibajočim uvodom vrine vedno bolj podžigajoča lutnja. Album se zaključi z instrumentalno bluesovsko pesmijo Bassekouni in tako smiselno zaokroži zvok, ki se je gibal med afriško godbo, rockom in jazzom.

Z albumom Ba Power Bassekou Kouyaté nadgrajuje držo studijskega predhodnika, Jama Ko, in z efekti ojačano lutnjo na trenutke izenači s kitarskim zvokom. S tem skuša doseči čim širši krog poslušalcev, predvsem občinstvo Zahodnega sveta, ki ga nagovarja z energično, skoraj rockersko držo. A pri tem ne gre za sklepanje kompromisov. Ba Power namreč ni album, pri katerem bi Bassekou Kouyaté preračunljivo skušal ugajati vsem. Nasprotno temu je postavil vse karte na mizo in postregel z albumom, ki je drzen in pogumen. Na trenutke se zazdi, kot da bi tudi on sklenil legendarno kupčijo s hudičem.