Warp, 2019

Newyorška pustolovska math rock zasedba Battles je oktobra letos s svojo četrto studijsko ploščo zaključila še en štiriletni ustvarjalni ciklus. Pred dobrima dvema desetletjema ustanovljeno štirico je po odhodu vokalista, kitarista in klaviaturista Tyondaija Braxtona sedaj zapustil še basist in kitarist Dave Konopka in s tem zasedbo pretvoril v dvojec. Ker so bili glasbeniki pred njegovim odhodom tik pred pričetkom snovanja pričujoče plošče, so se med preostalima članoma, elektronskim zanesenjakom in kitaristom Ianom Williamsom ter danes že legendarnim bobnarjem Johnom Stainerjem, menda sprva pojavili dvomi, če naj ploščo Juice B Crypts sploh posnameta.

Dolgo pa ti dvomi niso vzdržali. Williams in Stainer sta se brez pretiranega premišljevanja, sestankovanja ali odlašanja ustalila v obliki dvojca in spremembo sprejela kot dodatno kreativno spodbudo. Odhod Konopke je po njunih besedah priletel kot presenečenje, kot eno izmed mnogih posrečenih naključij v zadnjem obdobju tega inovativnega ameriškega benda. Po reorganizaciji je nastopil delovni proces, ključen postopek v bendovem perfekcionističnem pristopu k ustvarjanju, a tokrat je bil ta proces drugačen, zato je tudi plošča drugačna.

Kot že poprej sta se glasbenika vsak na svojem koncu lotila snovanja neštetih verzij neštetih aranžmajev s svojimi glasbenimi orodji in jih nato prinesla vkup, vendar pa sta tokrat za sopostavitev elementov porabila veliko manj časa, kot so ga kot trojica oziroma četverica porabili v preteklosti, in zamenjala sta tudi snemalni studio. Pristop, ki so se mu prej nekako izogibali – poenostavitev in racionalno zamejitev procesa ustvarjanja – je dvojec sedaj sprejel z bolj ali manj široko odprtimi rokami. Snemanje predhodnih treh albumov neoporečne glasbene kvalitete so namreč po lastni odločitvi prenesli izven cenovno neugodnega domačega New Yorka, v studiu tako rekoč z glasbo prebivali več mesecev in tam torej živeli predanost izključno glasbenemu ustvarjanju, kar je bilo slišati na vseh studijskih izdelkih in je prežemalo tudi njihove žive izvedbe.

Sprememba lokacije in načina produkcije sta torej vplivali na izdelek, ki ga imamo pred seboj danes. Po Williamsovih besedah je plošča Juice B Crypts delo srečnejših ljudi. Glasba Battles je bila vedno udejanjena tudi, če ne predvsem, z namenom uživanja ob pripravi in nato preigravanju glasbe, temu pritiče njen izrazito igriv zanos. Na plošči, ki naj bi zaradi olajšanja delovnega procesa prinesla več sreče oziroma užitka, prekaljena glasbenika še vedno ohranjata ravnotežje med surovo bobnarsko in pološčeno elektronsko platjo njune glasbe, vendarle pa bodo skladbe, nastale v okrnjenem in skrajšanem procesu, glasbene sladokusce morda prikrajšale za tisti presežek, ki smo ga slišali na preteklih ploščah kot nekakšno skladanje, build-up, ki je vanje vnesel momente presenečenja in mestoma skorajda pobezljane, a precizno strukturirane ekstaze, ki so spodbujale valovanje že tako naježene kože.

Stainer je v enem izmed pogovorov dejal, da je Battles svojeglav bend, ta svojeglavost pa, se zdi, je bila pri izdelavi plošče Juice B Crypts umerjena občutno bolj kot prej. Sprememba produkcijskega procesa je pomenila tudi novega producenta, ki je zastavil produkcijski oklep. Poudarjata, da se je morda s trenutno strukturo vzpostavil nekoliko lahkotnejši način dela in možnost oziroma dovzetnost za sprejemanje hitrejših odločitev, s čimer je odpadlo za bend značilno priganjanje do roba sposobnosti, matematičnih struktur in zvočne domišljije. Glasba je še vedno dinamična, iz nekaterih skladb še vedno kipi zvočna kompleksnost, denimo iz A Loop So Nice…, Last Supper on Shasta Pt. 2 in naslovne Juice B Crypts, a raven kompaktnosti in omenjenega kipenja v skladbah niha. Svojevrstno zvočno kompleksnost, ki jo je prej trdno predpostavil že inštumentalni okvir, tokrat vnašajo tudi številni gostujoči vokalisti. Tako slišimo hip hop s Shabazz Palaces, pop s Xenio Rubinos, no wave s Salom Principatom in progresivno psihedelijo z vokalistom zasedbe Yes, Jonom Andersonom in tajvanskim bendom Prairie WWWW.

Glasba zasedbe Battles je bila vedno osnovana na gibanju, statika ni njihovo naravno stanje. V skladu s tem obstoji tudi vez na okolico oziroma bolje rečeno prostor. Tudi tokrat, če ne tokrat najbolj, se glasbenika (z)vežeta na svoj dom, New York, na vso hrupnost, neprijetnosti, vrvež, neokusnost, tako v pozitivnem kot seveda tudi v kritičnem smislu, pri čemer pogrešimo nekdaj širši nabor tako zvokov oziroma zvočnih rešitev kot odzivov nanje. V tokratni studijski celoti izjemne tolkalske sposobnosti in predvsem nekdaj samozavestno prebojni kitarski rifi nemalokrat (za)ostajajo v ozadju; prevlada elektronika. Kljub temu pa je Juice B Crypts kot samostoječ izdelek še vedno dodelana in dobra plošča, a ta nekoliko statična, po besedah nekaterih kritikov preobremenjujoče in neuravnotežene raznovrstnosti polna celota v kontekstu bendovega opusa ne učinkuje, skromno rečeno, sveže in tako celovito kot nekdaj, kar buri vprašanje, kakšna bi plošča Juice B Crypts bila, če bi se glasbenika izognila okrnjenosti – tako v smislu bendovske postave kot v časovnem in logističnem smislu.

V vsaki skladbi z nove plošče zasedbe Battles slišimo prepoznavne vnose in elemente, ki so nedvomno vredni beleženja, gotovo bo četrti studijski album pritegnil nove, drugačne poslušalce, nekaj starih pa bo morebiti odpadlo. V nasprotju s preteklimi ploščami Mirrored, Gloss Drop in tudi La Di Da Di je tokratna plošča nekoliko presenetila tudi poslušalce, nekatere ponovno navdušila, druge pustila mlačne, celo neodločene, morda ravnodušne. Juice B Crypts je za nekatere še eden v vrsti vrhunskih izdelkov zasedbe Battles, po drugi strani pa uglasbljen eklekticizem, ki po vseh presenečenjih še ni našel miru. Prav zato bo to v iztekajočem se letu verjetno ena izmed premnogih plošč, ki za seboj puščajo nekoliko nejasno vrednostno sled.