On the Corner, 2023

Tokratna Tolpa je na valove Radia Študent privihrala kot neukrotljiva poletna nevihta. Ritmi kot toča, bas kot vetrni vrtinci in vokali kot grmenje. Kill em with the noise, kill em with the sound je vsekakor glavni moto ene najbolj vtisljivih živih zasedb trenutne glasbene scene, ki sliši na ime BCUC oziroma Bantu Continua Uhuru Consciousness. BCUC so južnoafriška zasedba, katere glasbo bi lahko grobo opisali kot politično psihedelični pop futurizem s trdovratno esenco zvoka afriških celin, ima pa njihova glasba tudi pankerski duh in izvlečke hiphopa, repa, rocka in funka. Glasbo člani dojemajo kot orodje za politično in duševno osvobajanje, kar je mogoče razbrati že iz njihovega imena. Bantu v prevodu pomeni ljudje, Uhuru svoboda, Bantu Continua Uhuru Consciousness pa torej nekaj v smislu ljudje nadaljujejo svobodno zavest.

Svojo glasbo izvajajo v vseh enajstih uradnih jezikih afriške celine, njihove vsebine pa so večinoma uporniške in družbeno kritične. Nanašajo se predvsem na antiapartheidske vsebine, domorodstvo in pravice ljudstva. Zasedba ima v rokavu že štiri izdaje, in sicer trilogijo Our Truth iz leta 2016, Emakhosini iz leta 2018, The Healing iz leta 2019 in dotično izdajo, Millions of Us, ki je njihovo najbolj zaokroženo, ambiciozno in celostno delo do sedaj.

Trilogija izpred sedmih let je zvočno nekako bolj surova, neobdelana in ulična, kar odslikavajo tudi naslovnice, ki so na vseh treh izdajah zelo grafitarske. Millions of Us se od trilogije precej odmika z afrofuturistično vizualno podobo, majhen korak stran pa je tudi zvočno. Prejšnje izdaje zvenijo kot skoraj posneti live koncerti, so zelo surove in neobdelane, Millions of Us pa je energično še vedno zelo poln in surov, a zvočno in produkcijsko nadgrajen album. Kljub temu ne moremo reči, da so fonogrami primerljivo doživetje njihovih živih nastopov, so pa njihova destilacija. Živi nastopi so kot kokain, ki se enakomerno sprošča v naše ožilje in se razliva po telesu v vse naše organe, nova plošča pa je zelo dober testni vzorec. In če bi od njih zahtevali, naj bodo fonogrami enako mogočni kot njihovi koncerti v živo, bi bila tovrstna pričakovanja popolnoma nerealna in povsem odveč, kar je tudi njihov čar, vsekakor pa so delček ekstaze njihovih živih koncertov uspeli preslikati na svoje fizične nosilce.

Vse njihove izdaje so zelo festivalsko-koncertno zasnovane. Prve tri plošče imajo od tri do štiri skladbe, dolge tudi po slabih dvajset minut. Millions of Us pa sestavlja šest skladb na cedeju oziroma štiri na vinilu, na katerem so zadnje tri skladbe zlepljene v eno. Med njimi najdaljša traja slabih deset minut oziroma slabih dvajset na vinilu. Na Bandcamp profilu imajo objavljenih trinajst skladb, torej vse različice v obliki zgoščenke in vinila ter tudi radijsko prilagojene verzije skladb.

Inštrumentalni protagonist BCUC je vsekakor bas, ki zvoči karakterno in melodično močne in repetitivne linije in je nekakšen most, ki povezuje in lepi vokalni in ritmični del. Melodično so basovske linije zelo razgibane, kar v smislu melodične razgibanosti glasbeniki kompenzirajo s preprostejšimi vokalnimi linijami, v ritmu in repetitivnosti pa se bas zliva z bobni in tolkalsko sekcijo. Bas v vse smeri učinkovito polni zvočni prostor, zato ne pogrešamo nobenega drugega inštrumenta, tudi zato, ker je zvok tolkal tako gost in poln, da na trenutke prevzame inštrumentalno melodično vlogo. Vsi člani zasedbe razen basista poleg drugih funkcij igrajo tolkala, ritem pa je nekaj, kaj njihovo glasbo najbolj poganja in polni, nenehno teče in se brezmejno stopnjuje kot pobesneli hudournik.

Njihovi živi nastopi so zaradi prekipevajoče energije, neustavljivih ritmov in komunikacije s publiko vsekakor doživetveni presežek za poslušalce, ki jih BCUC pripravijo do skoraj hedonističnega poplesavanja. Sami pravijo, da je njihova glasba glasba od ljudi za ljudi, in to drži. Z uporniškimi vsebinami, uličnim pristopom in s skoraj pridigarsko naravo podajanja vsebin imajo odlično sposobnost povezovanja in ustvarjanja skupnosti koncertnega poslušalstva, kar je eden od njihovih največjih adutov. Ta adut s poslušanjem fonogramov seveda umanjka in šele takrat opazimo, da imajo njihove fizične izdaje še nekaj prostora v sami zvočnosti, na primer za bolj razgibane vokalne linije, večglasja in vokalno harmoniziranje. 

Pa vendar bi zasedbi naredili krivico, če bi jo poskušali primerjati z asouf oziroma desert blues velikani in velikankami, kot sta denimo Mdou Moctar ali trio Les Filles de Illighadad, BCUC imajo namreč drugačen glasbeni koncept. Vsebinsko stičišče vseh omenjenih projektov sicer sta kritika apartheida in boj za človekove pravice in pravično družbo, a BCUC predajajo ta sporočila skozi ritmične vrtince in vokalne pridige, s plesno repetitivnostjo in poulično prezenco, ne pa toliko z melodičnostjo in liriko, ki bi v nas vzbujala nežnejša čustva. BCUC bijejo svoj boj z gorečim bobnanjem in bojevniškimi grli. Že od leta 2003 so na misiji, na kateri glasbo uporabljajo kot sredstvo osveščanja, boja in premagovanja neviht v človeških odnosih in med rasami ter obravnavanja družbenih vprašanj. BCUC poslušalstvo popeljejo na popotovanje v svet sodobne Afrike in jo želijo prikazati z mladostne in sodobne perspektive.