Beach House: 7

Beach House: 7

Recenzija izdelka
23. 7. 2018 - 19.00

Sub Pop, 2018

 

Ko bo alternativna scena čez leta in desetletja ponovno odkrivala Beach House kot enega relevantnejših indie bendov časa okrog leta 2010 in očitno tudi 2020, se bo ob relativni širini njegovega diskografskega opusa, še bolj pa morda ob vseh zvočnih točkah, ki si jih sedmerica plošč deli in ki soustvarjajo značilen Beach-House-zvok, morda hitro porodilo vprašanje, kje začeti?

Mnogi bi najbrž odgovorili preprosto z na začetku, že z eponimnim prvencem, ko je bend leta 2006 z zlovešče zvenečimi, pa hkrati sproščujočimi sintovskimi melodijami na takrat še pretežno kitarski sceni predstavljal svojevrstno kurioziteto. Spet drugi bi morda imeli prav, ko bi opozorili na vsaj rahel zvočni, pa tudi songwriterski odmik, ki je napočil leta 2010 z malce glasnejšo, odločnejšo, dostopnejšo, pa verjetno tudi boljšo ploščo Teen Dream ter še bolj samozavestno ploščo Bloom dve leti kasneje. Mnogim pa se je že ob trenutku izdaje - torej skoraj instantno - kot zbirka pesmi, ki kar najlepše, najbolj koncizno povzame bendovo samosvojo zasanjanost, izpostavila letos maja v svet poslana nova plošča 7.

Pravljična Sedmica zgodbo benda, oziroma v osnovi dua Beach House predvsem nadaljuje tam, kjer nas je ta pustil leta 2015, ko je v razmaku le dveh mesecev izdal plošči Depression Cherry ter Thank Your Lucky Stars. Z njima se je bend nekoliko oddaljil od relativno festivalskega dream-pop zvoka predhodnih dveh dolgometražcev in je začel pot naprej iskati na tišjem, bolj lo-fi sopotju dreampopa ter shoegaza. In ravno tu nas tokrat pobere uvodna skladba s plošče 7 - Dark Spring, ki poudari močnejšo vlogo bobnarja, zdaj sicer prisotnega v celotnem procesu snemanja, s trčenjem pridušenega beatovskega stampeda ob kitarski zid, pa Beach House bolj kot kdajkoli prej tu spomni na My Bloody Valentine. Po drugi strani nas že sledeča Pay No Mind od razslojenosti pripelje k preprostejši kitarski liniji in manj agresivnem bobnanju, hkrati pa tudi z bolj neposrednim, izpovednim besedilom od mbv preklopi na polje 90's romantike tipa Mazzy Star.

Prav izrazitejša dinamika, tako v smislu zvočnosti kot tudi besedilnih tematik, to ploščo morda predstavi kot dostopnejši, bolj izstopajoč izdelek od nekaterih predhodnih, ki so se za koga najbrž kar preveč zlile v zasanjano zmes. Zgovorna je naprimer še diskrepanca med zvokom komadov Drunk in LA ter Black Car, ki sredi plošče morda predstavljata kar njen vrhunec, pri tem pa prvi ob koncu v osredje potisne ekspresivno, skoraj prog-rockovsko kitaro, v drugem pa je kitarski zvok sekundarnega ali terciarnega pomena oziroma je spretno nadomeščen z meditativnim sintovskim prasketanjem.

Hkrati so tokrat skladbe precej koncizne in ideje na poti do izpeljave osvobojene balasta, to svojevrstno vitalnost dua tudi ob njegovi sedmi studijski plošči pa gre v primerjavi s prejšnjimi najbrž pripisati tako daljšemu snemalnemu procesu kot tudi menjavi producenta. Tokrat je sodelovanje s Panda Bearom iz podobno čislanih indie eminenc Animal Collective in Sonic Boomom iz davno razpadlih Spacemen 3 bend očitno poslalo v fokusirano in nepretenciozno studijsko eksperimentiranje, katerega rezultatov ne boste našli v pretiranih zvočnih odmikih, niti v pretirano spoliranem zvoku, temveč to v osredje le izraziteje potisne duove največje prednosti – karizmatičen vokal Victorie Legrand, subtilno prepletanje sintov in kitar ter predvsem sanjavost celotnega zvoka.

Glasba dua Beach House namreč nikoli niti ni zvenela preveč organsko in je bolj kot kakršenkoli zavesten občutek utelešela svojevrstno sanjarjenje. Melodije, ki se skozi prefinjene zvočne zidove vsakič znova razkrijejo kot nekaj prijetno domačnega, se zdijo kot zvočni izraz Freudovega koncepta unheimliche. V duovi zvočni razslojenosti in tudi vokalni tehniki Victorie Legrand, ki z verzi in besedami pogosto raje kot sporočila podaja določeno atmosfero, bi lahko po drugi strani videli jungovski obrat stran od dobesedne interpretacije sanj, k iskanju prenesenih, simbolnih pomenov. Čeprav besedila na plošči v sebi še vedno ves čas nosijo spretne metafore in primere o travmatičnem odhajanju, izmikanju življenjskih ambicij in o osamljenosti, se namreč izmikajo tudi jasni izpostavitvi in občasno še vedno funkcionirajo, kot bi bila odpeta vzvratno. O drugotnosti pomena poslušalčevega razumevanja petih besed pa tokrat priča tudi uporaba francoščine, ki sredi albuma vstopi v refren komada L'Inconnue, in ki sporočilu oziroma pomenu ne odvzame ničesar.

7 je še eden v vrsti albumov dua Beach House, ki v osredje morda res postavijo nekaj izstopajočih, bolj dostopnih skladb, a svojo vizijo razkrivajo potrpežljivo in bolj kot zbirka pesmi funkcionirajo kot tematska celota brez večjih nihanj. Bolj kot gre plošča h koncu, bolj sicer do izraza prihaja že prej začrtana, ne zares prelomna dream-pop vizija, rojena iz tradicije bendov, kot je Cocteau Twins, a je na srečo ravno prav neobremenjena z melodičnostjo in dostopnostjo, da najde samosvoje odvode in izhode.

Z nekaterimi bendi ob njihovih kvalitetnih, a pomanjkljivih ploščah včasih rečemo, da bi njihov best-of album zvenel odlično. Pri zasedbi Beach House po drugi strani potrebe po takšni kompilaciji praktično ni. Plošče namreč delujejo izjemno konsistentno, primerjanje med njimi pa je kar nekoliko nehvaležno, saj je vsaka zase svoj mali svet atmosferičnih izsekov, ki v danem trenutku najbolje zajamejo duovo filozofijo. Iz vsega tega morda bolj kot poziv k poslušanju določene skladbe ali plošče sledi ideja, da se velja ob melanholiji kakega deževnega poletnega popoldneva ali predolgega potovanja prepustiti kar celotnemu duovemu opusu. Prav plošča 7 pa bi lahko bila najboljši povod za to.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

beach house7!?
edini pravi beach housi, ki kaj stejejo, so 1, 2 in 3

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness