Polyvinyl, 2015

Letošnjo jesen je kitarska glasba dobila nepričakovanega junaka. James Alex, enainštiridesetletni grafični oblikovalec in družinski človek, je skoraj čez noč postal ljubljenec pomembnih kritikov in širšega kroga poslušalcev, ki so bili očitno željni nove doze iskrenega, himničnega punk rocka. In čeprav je medijska retorika okrog Alexa in njegovih Beach Slang postala že malce prenapihnjena, bi težko rekli, da si veteran in njegovi pajdaši lovorik niso zaslužili. Na svoji prvi dolgometražni izdaji so namreč formulo, ki nas je navdušila na dveh lanskoletnih EP-jih, tako spretno izpilili, da se ji je res težko upreti.

Vse od poletja pred tremi leti, ko sta Japandroids izdala svoj Celebration Rock, smo čakali na album, ki bi vsaj tako dobro ujel esenco priljubljenega rokenrol sentimenta 'we'll sleep when we're dead'. Ob pregledu biografskih podatkov Jamesa Alexa, ki je v devetdesetih sicer igral v pop punk zasedbi Weston, a je bil od resnejšega bandovskega ustvarjanja oddaljen že krepko desetletje, si ne bi mislili, da bo taka plošča nastala prav izpod njegovih prstov, pa vendar je ob podrobnejšem branju njegovih intervjujev jasno, da James drugačne plate v letu 2015 preprosto ne bi mogel posneti. Beach Slang je pač zasedba, na katero je stavil vse svoje žetone, in zasedba, ki je najverjetneje predstavljala zadnjo možnost, da James Alex, ki rokenrol diha, začne rokenrol tudi živeti. 

The Things We Do to Find People Who Feel Like Us je zato izdelek, ki ga je nadvse zanimivo poslušati, saj je Alexova najstniška naivnost obenem navdušujoča in rahlo čudna oziroma po eni strani nadvse pristna in po drugi strani v svoji ekstremnosti skorajda teatralna. Še bolj fascinantno je, da so pesmi na plošči vseeno tako prepričljive, da se diskrepanca med pričakovanim in dejanskim kaj kmalu zabriše, tako da lahko potem nemoteno poslušamo refrene, kot je 'we are young and alive', čeprav prihajajo iz ust človeka, ki je že zajadral v peto desetletje obstoja na naši modro-zeleni kugli.

Prav nič presenetljivo ni, da Beach Slang prihajajo iz Filadelfije, ki nam je v zadnjih letih dala toliko odličnih kitarskih zasedb, da jo bomo lahko počasi brez slabe vesti oklicali za ameriško prestolnico neodvisnega rocka. The War On Drugs, Kurt Vile, Hop Along, Strand of Oaks, Cayetana, Nothing in Modern Baseball so le nekateri od izvajalcev z vzhodnoobalnega mesta, ki so pred kratkim izdali odlične plošče. Težko bi rekli, da jih druži nek prepoznaven filadelfijski zvok, jih pa nedvomno povezuje etos delavnosti in osvežujoče prizemljenosti. Med omenjenimi zasedbami je Jamesu Alexu in Beach Slang še najbolj soroden Timothy Showalter s svojimi Strand of Oaks, ki se je na lanskoletni plošči HEAL na podobno neposreden način soočal s svojo preteklostjo, sicer pa se Beach Slang s svojim zvokom posredno dotikajo zapuščine pionirjev, kot so The Replacements, bolj neposredno pa devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je na presečišču indie rocka in pop punka ustvarjal tudi James Alex sam.

Ploščo The Things We Do to Find People Who Feel Like Us sestavlja 10 pesmi, ki se z izjemo osrednje balade Too Late To Die Young vse gibljejo znotraj precej ozkega zvočnega spektra. Gre za zaokrožene pop komade z mogočnimi, donečimi kitarami, kompaktno in udarno bobnarsko spremljavo ter spevnimi, nalezljivimi refreni. To so vse sestavine, ki jih James Alex potrebuje za polurno posvetilo mladosti, glasbi in ljubezni. Beach Slang so izdali ploščo, ki slavi življenje tako močno, da preprosto ni mogla ostati neopažena.