Invada, 2012

Slaba tri leta po izidu prvenca bristolskega tria Beak> smo letos poleti dobili še njegov drugi album. Presenetljivo ali pa tudi ne je drugi album naletel na precej večjo pozornost. Presenetljivo zato, ker je prvenec v glasbeno sredino prišel tako rekoč neopažen, nepresenetljivo pa zato, ker je eden od članov zasedbe Geoff Barrow, ustvarjalec, najbolj zaslužen za skorajda kulten status svoje matične zasedbe Portishead. Po mučnem, desetletnem čakanju na nov album te ključne zasedbe bristolskega downtempa, bi pač pričakovali, da bodo feni pozorno spremljali ustvarjalne poti njenih članov. Je pa hkrati res, da je tretji album zasedbe Portishead luč dneva ugledal ravno kakšno leto pred izidom prvenca zasedbe Beak>, zato je Barrowova nova avantura fene verjetno ujela na levi nogi. No, res je tudi, da ima izraz, ki ga Barrow goji s triom Beak>, bore malo skupnega s podobo zasedbe Portishead. S slednjo je vedno gravitiral bliže klasičnemu pop formatu, medtem pa je glasba njegove nove zasedbe bolj pisana na posluh prožnejših poslušalcev.

Prvi odzivi na glasbo zasedbe Beak> kažejo razdeljena mnenja. Na eni strani je publika, ki ceni triov mojstrski izlet v izročila krautrocka, post-rocka in psihadelije. Bolj kritična pa je publika, ki v izrazu tria ne vidi nobene dodane vrednosti v primerjavi s kultnimi eksperimentalneži Can, Neu! in podobnimi. Resnici na ljubo se Beak> tako rekoč teleportira v sedemdeseta leta minulega stoletja, toda obenem se posega v krautrock loti dovolj prepričljivo, da zaintrigira tudi poslušalca, ki ima diskografije nemških eksperimentalnežev vtisnjene v trajen spomin. Barrow ni seveda nikoli skrival svojega občudovanja glasbe iz sedemdesetih in zdi se, da je Beak> preprosto zasedba, s katero se lahko sedaj neobremenjeno poda v to - za mnoge - zlato obdobje avanturistične rockovske glasbe.

Zasedba Beak> je tako rekoč popoln antipod Barrowove pregovorne preračunljivosti. Najsi bo to njegov najnovejši projekt Quakers, zasedba Portishead ali pa njegovo producentsko delo z drugimi glasbeniki, vsem je skupen imenovalec, v katerem ni prostora za naključja. Zdi se celo, da ničesar ne more izpustiti iz svojih rok, dokler ni vsak detajl točno tam, kjer mora biti. Največkrat se mu ta želja po (pretiranem) nadzoru vrne z obrestmi, včasih pa lahko v tej želji tudi pregori – ali pa vsaj preveč zasveti. Nekaj takega se je denimo zgodilo prav s tretjim, preproduciranim Portisheadovim albumom, ki ga je pilil več let. Da zanimiva glasba lahko nastane tudi iz spontanega vzgiba, pa potrjuje trio Beak>, ki je svoj prvenec posnel v vsega dvanajstih dneh, podobne »sešn« metode pa se je sedaj lotil tudi s svojim drugim albumom.

Bolj kot ne spontano je bil položen tudi temeljni kamen tria, menda na enem od dogodkov Barrowove založbe Invada. Tam se je Barrow brez kakšnih resnejših ambicij in načrtov za hipno improvizacijo dogovoril z Mattom Williamsom, ki je imel za seboj nekaj obskurnih eksperimentalnih projektov, ter Billyjem Fullerjem, ki ga najbolj poznamo v vlogi basista zasedbe Massive Attack. Medtem ko je Fuller ostal pri basu, se Barrow in Williams izmenjavata na bobnih, kitari in analognih sintetizatorjih. Očitno se je trojec v tej postavi znašel odlično; sledili so namreč koncerti po klubih, prvi bolj odmeven nastop pa so zabeležili na ATP festivalu, ki ga je – kako priročno – kurirala zasedba Portishead.

Plošča '>>' v primerjavi s prvencem ne prinaša nič novega. Gre za logično nadaljevanje izraza, v katerem se v hipnotičnih melodičnih linijah in repetitivnih ritmih srečata akustika in sintetika, ki še vedno močno referira podobo tistih bolj ekstremnih, pionirskih krautrockerjev. V nekaterih skladbah se sicer pojavi vokal, a ta običajno tam služi le še kot ena zvočna plast. Tam, kjer se glasba bolj oklene ritma, skladbe dobijo oprijemljivo podobo z glavo in repom, spet drugje se skladbe zazdijo le kot izvlečki iz daljših »sešnov«, ki svoj pravi potencial morda razkrijejo šele v koncertnem kontekstu. Toda hkrati je verjetno prav ta razgibana forma skladb ena od posebnosti, ki ploščo '>>' nekoliko loči od krautrockovskih vzornikov, Beak> pa zato povsem suvereno paše tudi v milje sodobne rockovske glasbe. Težko bi ga sicer poimenovali za presežek, nedvomno pa je trojec lepo popestril aktualno, prej kot ne zaspano rockovsko ponudbo.