Ghost Box, 2021

V tokratnem recenzentskem terminu na piedestal postavljamo lizbonski kolektiv, ki na glasbeno sceno prodira že dobrih osem let, a do začetka letošnjega leta ni uspel izkoristiti svojega ustvarjalnega potenciala. Zasedba, ki se je najprej lotevala priredb, je istoimenski prvenec iz leta 2012 posvetila svojim glasbenim navdihom in pustila nekaj vtisa z reinterpretiranimi skladbami v stilu angleškega folka, denimo s skladbo From The Morning kantavtorja Nicka Draka in s Kraftwerkovo Radioactivity. A to so storili znotraj zelo omejenega horizonta zvoka, ki asociira na ezoteriko in hipijevstvo, ter s poudarkom na kitarski akustiki in večglasnem petju. Naslednik The Beast Shouted Love prvi postreže z avtorsko glasbo in že kaže več zvočnih zametkov današnjih Beautify Junkyards, ki v psihedelični folk bolj slišno vpeljujejo zasanjano elektroniko in portugalsko oziroma brazilsko glasbeno dediščino. The Invisible World of Junkyard iz leta 2018 vnese še več tropikalije ter paleto sodobne elektronike, zato ne preseneča, da jih je za omenjeno izdajo pod okrilje vzela neodvisna angleška elektronska založba Ghost Box. Vendar se vseeno zdi, da se svojih vplivnikov Beautify Junkyards v dovoljšnji meri osvobodijo šele z najnovejšim albumom Cosmorama.

Kolektiv vodi João Branco Kyron (JB Kyron) z vokalom, klaviaturami in samplerjem, João Moreira igra na sintetizatorje, orgle, akustično kitaro ter violo caipiro, brazilsko desetstrunsko kitaro, Sergue Ra električni bas, Antonio Watts akustične in električne bobne, Helena Espvall pa flavto, violončelo, citre, električno kitaro ter prav tako violo caipiro. Ogrodje zasedbe torej sestavlja peterica izjemnih glasbenikov, med njimi tudi multiinstrumentalistov, kar skladbam daje že tako zelo poln in detajliran zvok, pa vendarle so Beautify Junkyards k sodelovanju povabili še kopico zanimivih ustvarjalcev. Na albumu se tako pojavi v Ljubljani ustaljeni glasbeni eksperimentator, harfist Eduardo Raon, poleg njega pa še tri vokalistke, ki so za tokratni album očitno nasledile nekdanjo pevko Rito Vian. Te so sicer še neuveljavljena Martinez, Allison Brice iz newyorške zasedbe Lake Ruth in kot najprepoznavnejša še Nina Miranda iz benda Smoke City, angleške zmesi trip hopa, jazza in sambe. 

Ustvarjalci albuma v posluh dajejo suveren zvočni posnetek, ki v bendovi dosedanji diskografiji najbolj prepleta žanre, a jih zbalansira ravno v pravih razmerjih. Plodovi večletnega razvijanja, ki se je počasi, a obetavno premikalo v zdajšnjo začrtano smer, se izražajo v harmonični kombinaciji akustike ter sodobne elektronike. Še vedno zaznamo ostanke angleškega kitarskega psihedeličnega rocka ter neko kozmično rdečo nit, ki povezuje in lebdi nad albumom. Ta se na Cosmorami tako v inštrumentalni kot vokalni zasnovi močneje pojavlja znotraj definicije tropikalije same – kot zmes psihedeličnega rocka, sambe, bossa nove in popa. Razširjen in predrugačen zvočni spekter še dodatno popestri jezik petja, ki je odvisno od komada in sodelujočih bodisi portugalščina bodisi angleščina. 

Če se enajstkomadnemu albumu najprej približamo z vidika skladb, izvzemši pet sodelovanj, se lahko prepuščamo intenzivnemu zvočnemu prepletanju, v sklopu katerega izstopa inštrumentalno ogrodje. Vali, Zodiak Klub in The Sphinx so ritmično bolj umirjene skladbe, ki pa so gosto zapolnjene z detajli flavte, violončela, kitar, citer, torej z bolj akustičnimi inštrumenti. The Collector že vpeljuje malce več beatov električnih bobnov, najbolj intrigantna pa je uvodna skladba Dupla Exposição, ki ponudi ravno pravšnjo sintezo akustike in elektronskih, celo malce plemensko plesnih elementov. Čez omenjene skladbe se vedno sprehaja nežen, skoraj šepetajoč vokal JB Kyrona v stilu bossa nove, ki pa pri vseh skladbah ne pride toliko do izraza, temveč se bolj zlije s strunskimi glasbili.

Večina preostalih skladb na albumu predstavlja sodelovanja zasedbe Beautify Junkyards z drugimi izvajalci. Najprej omenimo harfista Eduarda Raona, ki se pojavi v dveh delih. V skladbi A Garden By The Sea, v kateri se v nežnem vokalnem dvoglasju glavnemu pevcu JB-ju pridruži pevka Martinez, Raon z melodijo nekako sledi osrednji romantični in zasanjani strukturi, bolj pa izstopa na edinem brezvokalnem komadu The Fountain, eni boljših skladb na albumu. Tu se harfa pojavi v bolj eksperimentalni maniri, značilni za Lizbončana, znotraj katere toni v sicer urejeni zvočni sliki namerno pogosto zvenijo malce out-of-tune. Največ živahnega in eksplozivnega dodatka prineseta dodatni pevki. Allison Brice v popoidni skladbi Deep Green s svojim načinom petja pridoda nekaj newyorške urbanosti, Nina Miranda pa kar v tri skladbe vtisne svoj mešani brazilsko-angleški temperament, ki se posebej izrazi v singlu Reverie.

Album Cosmorama lizbonske zasedbe Beautify Junkyards predstavlja fino zvočno sintezo zasedbinega skoraj desetletnega dela. Končno se zdi, da so oklestili vplive, ki so jim na začetku posvečali priredbe, oziroma da so se jih osvobodili. Namesto reinterpretacij in posnemanja so postali bolj odprti za sodelovanje, ki je kljub že tako močnemu petčlanskemu ogrodju dalo najmočnejši pečat novemu izdelku. Pomembno je izpostaviti, da so gostje sodelovali ne zgolj kot izvajalci, temveč tudi kot pisci glasbe oziroma tekstov. Na nek način ta formula spominja na kolektiv Massive Attack, ki se že trideset let na novo izumlja ravno s tovrstnimi sodelovanji. Seveda ne gre toliko za zvočno primerjavo, čeprav bi lahko na nekaterih mestih tudi v smislu žanrskega mešanja in izbire pevk s specifičnim glasom med zasedbama potegnili vzporednice. Gre bolj za sodelovanje in povabilo h kolektivnemu ustvarjanju, ki se lahko v mnogih primerih izredno dobro izkaže in ga v smislu določene simbolne vrednosti tudi sedaj nujno potrebujemo. Upajmo, da bo preteklo slabo leto v naslednjih mesecih pokazalo podobne plodove, kot je album Cosmorama.