Beggar: Compelled To Repeat

Beggar: Compelled To Repeat

Recenzija izdelka
13. 6. 2020 - 19.00

APF Records, 2020

 

Življenje je kot škatla piškotov ali kot bonboniera, pravijo. Nikoli ne veš, kaj je pod pokrovom. A danes pravzaprav bolj kot ne dobivamo ali kupujemo in posedujemo škatle, ki vsebujejo eno samo, včasih celo po okusu, ne glede na raznolikost oblik ali papirčkov, isto vrsto te za življenje ne nujne substance. Življenje je lahko tudi kakor babuška, nalaganje na nalaganje, zapiranje. Nerazpolovljiva sredica bojda obstaja, a če jo zgolj brezpomensko zalagamo in obtežujemo, postane prenasičena in izrabljena, središče zdrsne globoko v notranjost, v pozabo, znova pa se v svoji (p)oškodovani obliki pojavi samo še skozi ponavljajoč se, spregledan vzorec v življenju na dve polovici razdeljenega človeka, ki ne ve, ali na levo ali desno, kaj sam s sabo in kako se ogniti tistemu, kar v svoji izvršitvi najbrž vodi v razsekanost na več delov kot zgolj na dva, v ničnost.

Monotonost, osnovana na repeticiji, je po eni strani kriva, da se sredica krči in šibi, po drugi strani pa z repeticijo na čelu številnim omogoča preživeti v paradoksalno zaciklanem bivanju neizpolnjenega, izsušenega, odtujenega sebe. Nečesa skrajno tujega samemu sebi. Ne bi si drznili reči, da je ta monotonost nebistvena za življenje, čeprav se zdi kot popolnoma brezupno zapravljanje časa in duševne stabilnosti. Plošča Compelled To Repeat štiričlanske zasedbe Beggar iz Velike Britanije skuša izraziti tisto, kar se z nami dogaja in kar nam preti, če v bodoče prekletstva ne bi prekinili. Seveda ne izda recepta, s katerim bi pomahali v znak morebitne ozdravelosti. Vendarle ne gre toliko za trdi pesimizem, ki se skozi delo romunsko-francoskega filozofa eraserheadovske pojave Emila Ciorana z vso silo steka v vsebinsko plat plošče, kar do določene mere potrjuje tudi zven bendove glasbe kot celote, temveč prej za vedno znova ugotovljeno vsakodnevno prenasičenost, nesmiselnost in zakrčenost posameznikovega bivanja, zreduciranega na ponavljajoče se načine preživetvenega obupa in ob predočeni brezizhodnosti zastavljenega (samo)izničujočega načina delovanja.

Ustrezni naslov plošče Compelled To Repeat izhaja iz Freudovih razvpitih razmišljanj o ponavljanju istih dejanj po enem ključu, ki odpira vrata v skrivnostni travmatični dogodek oziroma skoraj predestinirano srčiko, ki sploh omogoča zatiralski vzgib, a se obenem razteza v splošnejšo repetitivnost omenjenega človekovega bivanja, ki zajema stehnologizirano, z informacijami zabasano in preurbanizirano sodobno fordistično oziroma stagnirajoče izžemanje brez čuta za to ali vedenja o tem, kaj življenje živeti sploh pomeni. Prvenec zasedbe sopostavlja precejšen presežek v tekstih in vokalni izraznosti na eni ter dokaj standarden sludge z dodatki ekstremnega metala in klasičnega, rifovskega rocka oziroma heavy metala, psihedelije, stonerja, grungea in še česa na drugi strani. Glasbeniki v zasedbi izhajajo iz sebe, iz lastnih izkušenj, imajo redne službe, nekateri opravljajo hvalevredna dela, denimo sodelovanje v ekipi zdravnikov brez meja, izkaže pa se, da tudi to vedno ali pa sploh nikoli ne zmore preseči namnoženosti zunanjih bremen ter intenzivnosti vsaj slutnje, če že ne zavedanja, da nekaj ne štima.

Tekstopisec, vokalist, basist zasedbe in knjižni molj Charlie Davis v svoje tekste metaforično ovija tegobe vsakdanjosti, družbenega dogajanja in osebna premišljevanja, ki rastejo ob prebiranju knjig, tako fikcije in poezije kot teoretskih in filozofskih zapisov, iz katerih se v isti točki sklenejo premlevanja o stanju sodobnega človeka, ki se težko zares upre sistemu ali ustroju sveta, ker je vanj nepremostljivo vpet kot nekakšen objekt. Poleg tekstov stopa v ospredje njegov neizprosen glas, ki ob boku z vokali Jaka Leylanda, enega od dveh kitaristov, še pridobi na moči. Skladbe, kot so denimo Blood Moon, Anaesthete, Trepanned Head Stares At The Sun ali Tenantless The Graves, poslušalca zbudijo z enostavnimi rifi, ki tvorijo uravnotežene skladbe, ali pa z zapletenejšimi dodatki iz zvrsti black in death metala. Mestoma nas v skladbah presenetijo postapokaliptično vzdušje in rifi, ki na nekaterih mestih prerastejo tudi v daljše kitarske solaže. Skladna z vsebino je tudi določena strašljivost bendove glasbe, denimo v predzadnji skladbi Matryoshka Brain, ki ne vznika zgolj iz skladbe same, temveč tudi skozi hipotetičen koncept, znanstveno zamisel o več plasteh, ki skupno energijo povečujejo z zgoščevanjem odvečne energije iz ene plasti v drugo, da bi v prihodnosti ta gmota omogočila nepredstavljivo, predvsem tehnološko gonilo, za katerega bi lahko rekli, da v svojih prednostih predpostavlja vse potrebne pogoje za uničenje. A vseeno, kot pravijo člani zasedbe Beggar, tudi z ozirom na letošnje pandemično stanje, plan is to stay alive, četudi skozi razčlenjevanje in analizo oziroma na drugi strani prisiljenost v ponavljanje in monotonijo. In ko neumorno lupimo listič za lističem gajstne čebule, ugotovimo, da v težko pričakovani sredici res najbrž ni ničesar.

 

Beggar – The Shingles (2015)
Beggar – Caramel Cigarette (EP, 2016)
Beggar – Chainscraper (EP, 2017)
Beggar – Nine Atmospheres (2019)
Beggar – Trepanned Head Stares at the Sun (2020)
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness