BEIRUT: No No No

Recenzija izdelka
30. 9. 2015 - 19.00

4AD, 2015

 

Pri devetindvajsetih letih je še težko govoriti o glasbeni ustalitvi. Še posebej, če je govora o avtorju, ki je ves svoj izrazni motiv zgradil na avanturizmu. Potovanju po različnih predelih sveta, kjer so drobci narodnih zvočnih tradicij našli pot v pihalni konglomerat in večkrat kot sestavljali že kar ustvarjali vsak nov studijski artefakt. A zdi se, da se je Zachu Condonu zgodilo prav to, ustaljenost.

Nova plošča No No No, ki je izšla 11. septembra, ni ravno njegova newyorška plošča, čeprav jo zaznamuje vrnitev v mesto New York, v katerem je po večletni naporni turneji, zaradi katere je pristal tudi v bolnišnici, ter razdrtju zakona spet našel svoje zatočišče. Obrnjen list v Zachovem življenju je s seboj prinesel veliko spokojnosti, kar je moč občutiti skozi celotno dogajanje na plošči No No No, ki v svojih 29-ih minutah komaj poskrbi za dvig srčnega utripa.

S slednjim vsekakor ne bi bilo nič narobe, če bi hkrati ne krepilo tudi teze, da Zach Condon pri ustvarjanju postaja vse bolj ležeren in samozadosten. Še največ lahko od nove plošče odnesemo v uvodnih skladbah Gibraltar istoimenski No No No ter baladi At Once, ki jasno pokažejo, da lahko Condonova avtorska nota deluje še kako sveže, ne glede na to, v kakšno obliko jo postavi ali katere zvoke za to uporabi.

A prav tu tiči tudi največji problem albuma. Zdi se, da Zach nikakor ne more iz glave izbiti ideje popolne pop plošče, ki se ji skozi zadnji studijski izdaji bolj in bolj zavzeto posveča. Če na njima v ospredje rine vse bolj dodelan beirutovski zvok, z njima vse bolj očitno izginja tudi želja po glasbenem avanturizmu, ki je v Zachovo pesnenje vnašala veliko značilne dramatičnosti in emocij. Plošča No No No pokaže, da naslanjanje na golo formo, naj bo še tako dobra, ni nujno dovolj, ne glede na to, kako goreče nas želi Zach prepričati v nasprotno. Skozi slabih trideset minut No No No izzveni kot podaljšek, skupek b posnetkov, ostankov predhodnice The Rip Tide, ki nikdar niso bili deležni temeljitejše obravnave. Kot bi se Condon zadovoljil že s tem, da spet ustvarja glasbo.

Še največjo uslugo plošči dela Zachov vokal, a tudi ta ne more zakriti dejstva, da je No No No album poln zamujenih priložnosti. V času njegovega neverjetnega življenjskega burkeža in novih začetkov smo namesto najbolj komplementarne in emotivne Beirut plošče izvedeli zgolj to, da je Zach prvič postal zares dolgočasen. Škoda.

 

Beirut - No No No
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.