La Vida Es Un Mus, 2023

V poplavi new wave postpank projektov in bendov, ki okupirajo alternativne radie in podtalne klube s kombinacijami minimalistične inštrumentacije in radiofoničnih ritmov, lahko rečemo, da skupina Belgrado izstopa po svojem nenavadnem začetku, delovanju in konsistentnosti ustvarjanja. Govorimo o postpankovski zasedbi, ki je nastala in še vedno domuje v Barceloni, kjer so se leta 2010 v kreativnem smislu in pravzaprav tudi na splošno našli poljska pevka, Patrycja Proniewska, Venezuelčana Tete Marin in Fernando Marquez ter Anglež Jonathan Sirit. V trinajstih letih obstoja so v eter spustili štiri plošče, nocoj se bomo pa osredotočili na njihovo najnovejšo, Intra Apogeum, ki je izšla aprila letos pri angleški podtalni založbi La Vida Es Un Mus.

Sam nastanek skupine in neobičajna kombinacija narodnosti njenih članov sta vredna izpostavitve ter ovrednotenja njunega vpliva na glasbo benda. Najbolj opazna je seveda odločitev vokalistke Proniewske, da bo pela izključno v maternem jeziku. Za tiste med nami, ki poljščine ne govorimo tekoče, se ta odločitev idejno lepo vpne v misteriozno kuliso bendove glasbe, sam zven jezika pa vokalu doda nekakšno robatost, ki v kombinaciji s pomeni besedil celoti vdihne specifičen karakter in zgodbo, čemur smo na račun podobnih idej in izvedb lahko priča tudi pri nekaterih postpank bendih iz vzhodne Evrope, denimo Ploho ali Molchat Doma. Sledenje smernicam, ki so jih začrtali njihovi sodobniki, se vidi tudi v tematiki albuma in komadov, v kateri je poglavitna ideja introspekcija v disociacijo znotraj osebe, kakopak obogatena z obilo kriptičnih metafor. 

Zasedba je svoje ustvarjanje začela bližje panku, prvi dve plošči sta namreč utemeljeni na kitarskih linijah in akustičnih bobnih. Na albumu Obraz iz leta 2016 je bend v pesmi začel vključevati več elektronike in bobenmašin, na podlagi takratnih dognanj pa so zgradili zvok na plati Intra Apogeum; kitara je izgubila vodilno vlogo, distorzijo pa je zamenjal prostoren reverb. Zaradi zanašanja na uporabo sintetizatorjev imajo skladbe več zvočne širine, prav tako pa so si glasbeniki dopustili naložiti več plasti inštrumentacije, kar ob relativno monotoni naravi stila albuma doda momente, ki poslušalca povlečejo nazaj v aktivno poslušanje. Uporaba elektronske produkcije se zdi posebej uspešna, kadar slišimo drobne dodatke in okraske v ozadju. Kratki izseki minljivih melodij in nenavadnih tonov, ki mestoma morda niti ne sodijo v sozvočje glavne inštrumentacije, obarvajo muziko in ustvarjajo teatralno kuliso. 

Evolucija skladanja glasbe benda Belgrado je jasna, glede na prenovljeno zvočno paleto in kompleksnejše motive ter njihove preplete, ki jih lahko ujamemo na novi plošči. Toda ta velik skok za skupino predstavlja zgolj majhen korak za žanr; komadi prevečkrat zvenijo kot že slišani izdelki drugih bendov na sceni, dejstvo pa je, da je trg postpanka danes precej saturiran, zaradi česar je zanašanje na že preverjene zvoke in modele vedno manj dobrodošlo. Glasba, ki so se je z albumom Intra Apogeum lotili odkrivati, kljub kvalitetnemu pisanju in izvedbi komadov trpi za formulaičnostjo in zanašanjem na slogovne in estetske standarde žanra, ironično pa so tako Belgrado morda z vidika unikatnosti svoje glasbe kljub evoluciji zvoka naredili korak nazaj. 

Belgrado bodo novo ploščo predstavili nocoj v ljubljanskem klubu Gromka.