BEN FROST: THE CENTRE CANNOT HOLD

BEN FROST: THE CENTRE CANNOT HOLD

Recenzija izdelka
23. 11. 2017 - 19:00

Mute, 2017

 

»Turning and turning in the widening gyre
The falcon cannot hear the falconer;
Things fall apart; thecentre cannot hold;
Mere anarchy is loosed upon the world,
The blood-dimmed tide is loosed, and everywhere
The ceremony of innocence is drowned;
The best lack all conviction, while the worst
Are full of passionate intensity.« 
(William Butler Yeats, 1865-1939)

 … gre prva kitica Yeatsove pesmi The Second Coming, ki skozi krščansko alegorijo opisuje ozračje povojne Evrope. Na Islandiji situirani Avstralec Ben Frost si je za naslov svojega novega albuma The Centre Cannot Hold, ki ga je 29. septembra letos izdal pri založbi Mute, pomenljivo izposodil prav del te pesmi. Postapokaliptična občutja albuma se prav neprijetno prefinjeno usedejo v atmosfero aktualnih destruktivnih političnih odločitev. Če je v zgodnejših kompozicijah Bena Frosta še moč zaznati trohico upanja in topline, v električni modrini plošče The Centre Cannot Hold ves optimizem zamrzne.

Album je bil posnet poleti 2016 kot eksperiment – Frost je snemanje prvič izpustil iz svojih rok, to vlogo je namreč tokrat prepustil slavnemu ameriškemu glasbeniku in producentu Stevu Albiniju. Prvo Albinijevo verzijo skladb, posnetih v živo, smo lahko poslušali že julija letos z EP-jem Threshold of Faith. In čeprav se je snemanje zgodilo pred Brexitom in izvolitvijo Donalda Trumpa, sta omenjena dogodka Frostov peti dolgometražec zaznamovala in ga aktualizirala v grozeče preroški luči. The Centre Cannot Hold je tako najbolj političen album Bena Frosta. Naslovi denimo navihano mešajo vplive iz grške mitologije z Eurydice'a Heel ali so nepopustljivo cinični z A Single Hellfire Missile Costs $100,000 USD, Healthcare in Meg Ryan Eyez. Ni nam popolnoma jasno, ali se Ben Frost iz situacije norčuje ali poskuša podati globoko sporočilo ali morda sploh nič od naštetega.

Čustva, ki nastopijo s The Centre Cannot Hold, so torej tista iz neprijetnega konca spektra. Brezoblične krajine kakofonije distopičnega industrial orkestra so opolnomočene z eteričnimi jamskimi reverbi. Kruti žagajoči sintesajzerji junaško utemeljujejo žmohtnost stereo zvočnosti in nas prek nežnosti, ki to pravzaprav sploh ni, držijo v neprestanem krču pričakovanja. Ostre ledene distorzije, ki se repetitivno nizajo skozi komade, so pogosto prekinjane z nežnimi tremoli ali ambientalno temo. Vzdušje je neizprosno temačno in elektronsko mletje se le redko razvije v ritmično strukturo. V splošnem se dolgometražec težko poistoveti s človeškim, opravka imamo z robotiziranim dihanjem in nalomljeno zvočno anarhijo.

Udarne začetke in mestoma nadležno repetitivnost spremljajo nemirna natrpanost in nenadni zaključki kompozicij. Hipne spremembe vzdušij nadvladajo že tako redke melodične razvoje in če v glasbi iščete uteho, je na tem albumu ne boste našli. Kar je skupno vsem skladbam, je gotovo sposobnost brezkončnega nizanja tekstur, ki ustvarjajo dihajočo naracijo minimalistično stopnjujočih se struktur.

Ultramarin modra, ki se v tem času pojavlja v vseh vizualnih segmentih Frostove spletne prezence, nastopi tudi v naslovu zadnjega komada, Entropy In Blue/entropija v modrem. Frost tu malce cinično pristopi k dojemanju modre barve, ki ponavadi sledi pozitivni liniji miru ali negativnem območju žalosti. Modra Bena Frosta ne sledi ničemur od naštetega, je spekter posledic na globalni ravni, ki bi se na individualni fizični ravni lahko odslikale tudi kot neprijeten občutek, ki sledi mišičnemu krču.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.