The Royal Potato Family / BAG Production, 2015

Današnjo Tolpo bumov bomo začeli pri tako imenovanem glasbenem gibanju “New Jewish Music”, ki je vzniknilo v poznih 90-ih letih prejšnjega stoletja. Tistikrat se je namreč začela tudi ovekovečena glasbena pot avtorja današnje plošče, Bena Goldberga, ki je z zasedbo New Klezmer Trio začel obujati korenine tradicionalne judovske glasbe. Kot se sam spominja začetkov, ga je k temu spodbudila fascinacija nad lepoto in melosom klezmer muzike, po drugi strani pa je bil vseeno otrok nove generacije in kot glasbenik navdušen nad avantgardo. Po eni strani se je posluževal vaje in svobodne improvizacije v jazzu, po drugi na klarinetu igral klasiko. Taka dihotomija je privedla do inovativne glasbene mešanice, ki se kmalu tudi žanrsko usidra. New Klezmer Trio, Zornove Masade, projekti Marca Ribota, skupina The Klezmatics in še nekatere druge so sprožili novo gibanje judovske zapuščine z veliko mero eksperimentacije in improvizacije.

Na zadnji izdaji klarinetista, saksofonista in skladatelja, ki je v karieri nanizal več kot ducat plošč z različnimi zasedbami, od že prej omenjenega tria, komorno-akustične zasedbe Tin Hat, ki izvaja pretanjeno mešanico vzhodnoevropskega folka in jazza, pa vse do samostojnih albumov, se je zvrstilo še 8 glasbenikov. Poleg Bena, ki je sodeloval tako z džezovskimi kot rokerskimi kalibri, zelo žanrsko različni so tudi njegovi albumi, se po pregledu albumov izkristalizira baza njemu kompatibilnih in sodelujočih glasbenikov. Ravno ti so se zgrnili na plošči Orphic Machine, in sicer kolegica iz skupine Tin Hat, Carla Kihlstedt na violini in vokalu, Nels Cline, Rob Sudduth in Ches Smith iz kvinteta Unfold Ordinary Mind, trobentač iz začetnega tria Ron Miles, pianistka Myra Melford, basist Greg Cohen in Kenny Wollesen na vibrafonu. Plošča se še posebej sklada z Goldbergovimi siceršnjimi kontradikcijami v ustvarjanju – glasbeniki oživijo Benove kompozicije s hkratno sinhronostjo in diferenciacijo.

Album Orphic Machine je navdahnila knjiga »Summa Lyrica: A Primer of the Commonplaces in Speculative Poetry« Goldbergovega profesorja, pesnika in literarnega kritika Allena Grossmana. Kar je zanimivo pri zadevi, je, da osnovni vir niso bile Grossmanove pesmi, ampak njegove misli o poeziji, torej umetnost zaradi umetnosti, pa vmes še nekaj teorije. Kot povzame Ben, ga je najbolj zadela norost ideje »pisanja o pisanju«. Rezultat je uro in četrt dolg izdelek, ki poslušalca po eni strani umirja s čistim in okretnim zvokom in hkrati nenehno vzburja s pretencioznimi besedili, ki so kljub nenavadnosti in trdoti tako dobro umeščena med igranje in v kompozicije, kot da bi bila namenjena glasbi.

Ben se je skozi vso kariero loteval glasbe tudi iz skladateljskega vidika, v katerem je marsikdaj črpal prav iz tehnike in študija inštrumentov. Kompozicijsko stojijo skladbe na trdnih temeljih, besedila so močna in okrog njih so narejeni sofisticirani aranžmaji, ki nakazujejo neko lahkotnost, a hkrati slikovito podpirajo težke izjave o poeziji, ki dopuščajo še nadaljnjo implikacijo na druge esence, življenjsko bit. Taka interpretacija je možna že na začetku z verzom » as soon as I begin to read a poem, I stop talking«, rdeča nit nekako venomer vleče album iz enega prevpraševnja k drugemu, od funkcije poezije do smisla, hkrati pa to počne sama zvokovna podoba, ki je tako spremenljiva.

Že v prvi skladbi lahko odkrijemo tudi čudovito zastavljeno strukturo, ki se razvija in preobrača skozi celotno ploščo. Deli s čudovitim vokalom in vabljivimi temami prehajajo v skupinske notranje poskočne komponirane dele, ki so vsi zelo polni in drhteči in zelo previdno in naravno izhajajo ali pa se razvijajo v posamične improvizacije.

Že sama kombinacija inštrumentov pričara čarobno in enigmatično vzdušje, tako vibrafonska in klavirska razgibavanja širijo zvokovni spekter, mehko poskočen bas v kombinaciji s kameleonsko kitaro in suverenimi bobni poskrbi za trdno bazo, nad katero se prepletajo ali intervalno nadgrajujejo višje frekvenčni inštrumenti. Vsakega od teh glasbenikov lahko slišimo na ploščah, ki so veliko bolj surove in močne, in se bi morda zdelo, da se na tej plošči držijo nazaj. Četudi z improvizacijskega in volumenskega vidika plošča ni pretiran izziv, pa zato plasira ravno obratno. V kompozicije so umeščeni tako subtilni deli s srečevanjem dvojic ali več inštrumentov, ki jih lahko izpeljejo le zelo zreli in suvereni glasbeniki.

Omeniti velja tudi Carlin glasek, ki je tako zračen in hkrati zveni tako intimno in toplo, zelo podobno kot zvok kristalno čistega klarineta malo manj značilnega v jazzu, a zelo v judovski glasbi. Elementi le-te so na plošči zelo prefinjeno inkorporirani v celotno sliko skozi poskočno in okrašeno igranje ter osrednje melanholične linije, okrog katerih se vrtijo kompozicije, četudi se v resnici ne vrtijo, ampak le nadgrajujejo.

Zelo precizna, estetsko dovršena in mamljivo dostopna plošča z brihtnimi skladateljskimi potezami in večinoma previdno in mehko držo glasbenikov, ki pa je venomer nekako podtalno iskriva, nenehno drži intrigo. Orphic Machine je poezija.