International Anthem, 2021

Pa je prišel! Novi album svobodomiselnega jazzovskega mojstra iz Chicaga, ki ga čakamo že dobra tri leta, od hvaljene mikstejp plošče Downtown Castles Can Never Block the Sun iz leta 2018. Kot že omenjena plošča in sedem neizdanih kosov z različnimi glasbenimi inovacijami in preizkusi, ki so jo po drobcih sestavljali, je tudi sveža plošča izšla pri chicaški založbi International Anthem, nedvomno kolosalni za globalni jazz, ki nam prinaša imena, kot so Jaimie Branch, Makaya McCraven in Jeff Parker, ter denimo zasedbo Irreversible Entanglements. 

Open Arms to Open Us je druga polnopravna, a prva prava, kot taka tudi koncipirana plošča tega kornetista, producenta, skladatelja, učitelja in še bi lahko naštevali. Sicer se je Ben LaMar Gay vmes odpravil tudi v vode filmske glasbe, ko je sodeloval pri filmu This Is Bate Bola, a to je zgodba zase in kakšno drugo priložnost. Tokrat bomo prisluhnili plošči, katere zgodba tematizira ritem in njegov pomen, inkarnacije v različnih glasbenih formah, raznolikost in predvsem kulturni pomen v afroameriških skupnostih. Tudi LaMar Gay v pripisu k tej plošči opiše svoja otroška srečevanja z ritmom in njegovimi zakonitostmi ter prostorom, ki ga s svojim golim obstojem navsezadnje ponuja tudi za jazzovsko improvizacijo.

V začetnem in sklepnem delu plošče nam LaMar Gay tako prikladno pričara trdnejši, konvencionalnejši, poznan del svojega izraza, s katerim mehča bolj pustolovsko, svobodnejše jedro plate. Odpre jo s popovskimi in hiphopovskimi primesmi in s tem, ko nas odprtih rok vabi v objem svoje glasbe, prikladno prikaže še svoje producentske veščine. Tako v prvih petih skladbah slišimo obilico vzorcev, elektronike in sintetizatorjev, za programiranje vsega omenjenega pa glasbenik poskrbi kar sam. Tako kot album pa ima jedro tudi njegova zasedba. Poleg LaMarja Gaya ga tvorita njegov kompanjon iz zasedbe Bottle Tree, bobnar Tommaso Moretti, in tubist Matthew Davis. Vseskozi pa so na to jedro pripeti najrazličnejši radikali, nekakšni modalni deli orkestra, osebe in glasbila, ki jih Ben LaMar Gay uporabi kot del ploščine zgodbe, kot ritmične prispodobe in glasbene razglednice. Ta v ušesa prinašajo osebne zgodbe, ki so v glasbeniku vzbudile željo po pripovedi o ritmu, pa tudi vzdušje ritmično močno zaznamovanih afroameriških godb, od dixielandovskih jazzovskih zametkov in modernejšega, a vendar sorodnega zvoka chicaškega jazza do pristnih afriških godb, ki jih denimo prinese ruandska umetnica Dorothée Munyaneza, in uprizoritev skrivnih ritualov v suženjskih skupnostih, ki jih je letos že raziskovala Angel Bat Dawid, še ena gostja na albumu Open Arms to Open Us. 

Zaporedje na albumu je uravnoteženo, in tako kot je Ben LaMar Gay pokazal že na svojem prvencu, zasedba tudi tu uspešno meandrira med ritmiko in melodiko, med bolj in manj zahtevnimi skladbami, momente svobodnejšega, improviziranega inštrumentalnega plavanja blaži z bitovsko godbo, pretirane poudarke na inštrumentalni ritmiki pa na drugi strani uravnoteži obilo vokalnih vložkov, za katere skrbijo Ayanna Woods, chicaški dvojec Ohmme, celo čelistka Tomeka Reid in seveda Ben LaMar Gay, ki se prepevanja ne brani niti na tej plošči.

Tako glasbenik svojo zgodbo, popotovanje in sporočilo zavije v morje simbolike, v zaokroženo pripoved o ritmu kot o nečem oprijemljivem, kot o izročilu, ki je prešlo s celine na celino, iz rok v roke, iz roda v rod. V ritmu naj bi bilo zapisano morje dednega, spoštovanje do dediščine, do prednikov, ki so jih čez morje vozili v novo domovino, v njem pa je zapisana tudi kolektivna travma, ki seveda ostaja vse do danes. Pa vendar LaMar Gay zaključi, prepričan o zmagi, s skladbo We Gon Win, a tudi sam ugotavlja, da bo lahko mlajšim predal zgolj ritem. Druga plošča Bena LaMarja Gaya je v primerjavi z njegovim debijem gotovo manj udarna in prečiščena, a zaradi jasnega koncepta predstavlja nekoliko koherentnejši, predvsem pa pomenljivejši izdelek, na katerem avtor ohrani širok, raznolik razpon in zahtevnost godbe, ki odlikujeta njegovo dosedanje delo.