Ben Shemie: Desiderata

Recenzija izdelka
31. 7. 2022 - 19.00

Joyful Noise Records, 2022

 

Ben Shemie, član kanadskega eksperimentalnega rock benda Suuns, je pod svojim imenom izdal nov album, ki ga je posnel skupaj z godalnim kvartetom Molinari. Naslovil ga je po znani pesnitvi Maxa Ehrmanna, ki je sicer eno uglasbitev že doživela leta 1971 na albumu Lesa Crana, vendar zvočno ni podobna Desiderati, kot si jo je zamislil Shemie.

Desiderata pomeni »želeno«. Originalna – ali ne povsem originalna, saj je o njenem nastanku že stekla polemika – pesnitev predstavi zmerno stoičen pogled na življenje v obliki nežnih zapovedi. Dojemamo jo lahko tudi kot eno od zgodnjih oblik knjige za samopomoč, saj se v njej meša kar nekaj filozofskih idej in praktičnih nasvetov. Edina na posluh očitna podobnost albuma in pesnitve je recitativnost. Sicer pa je album menda bolj osebnoizpoveden, medtem ko je pesnitev obča.

Pred koncertom v Kinu Šiška se pogovarjamo z Joejem
 / 22. 5. 2017

Sodelovanje z godalnim kvartetom je glasbi dodalo prvinsko čutno dimenzijo, ki je do sedaj Shemijevi solo projekti niso posebej raziskovali. Njegova Trans-AM-ovska uporaba vokoderja in sintetičnega zvočenja je bila vedno močno ritmizirana in minimalistična, kvartet Molinari pa igra predvsem novejšo klasično in sodobno komponirano glasbo, obstajajo pa že nešteti načini povezovanja obeh okvirov. Izziv je komponirano glasbo ukalupiti v ritmično shemo, saj sta na eni strani skladatelj in izvajalec, na drugi pa skladatelj in dirigent. Stranski produkt je grobo ločevanje strogo komponiranih delov, ki so največkrat melodično svobodni, kromatični, in kantavtorsko zankanih delov, na katere bi morda lahko celo zaplesali. Osrednji produkt pa je dodatna barva skladb.

Pristop k skladanju je zelo podoben kot na Shemijevih prejšnjih albumih. Vsaka skladba ima svoj zvočni motiv, z vokoderjem predrugačeni vokali pa so od tega motiva melodično ločeni. Tudi kadar vokali sledijo godalom, so zaradi efekta nezmožni valovanja glissandov, zato se stopničasto lomijo, na primer v skladbi The Tower (Part 1). V večini skladb je ločnica med inštrumenti in njihovo hierarhijo zelo razločna. Kar nekaj zvočnih elementov zato sproža najrazličnejše asociacije, čeprav je celota edinstvena predvsem v svoji prijetni spevnosti, kljub temu da je presekana s hrupom, improvizacijo in komponiranimi segmenti. Besedila so nekoliko raztelešena, saj glas noče biti le še en inštrument. Večinoma so abstraktna, tu in tam neposredno izpovedna, včasih kar banalna.

Album spominja na konstruktivistično lepljenko, kjer se srečajo vsi aspekti glasbe in poezije. Med posameznimi glasbami pa težko najdemo rdečo nit, saj jih ne povezujeta tematsko polje ali zvočna kulisa, edino lepilo je pravzaprav vokoder na vokalih. To ne pomeni, da glasba ni prepoznavna in da posamezne skladbe s svojo mantro, kot na primer v The Return in The Mirror, nimajo potenciala postati ikonične, le da je najbolj suhoparna skladba pravzaprav najbolj dosledna in zato daleč najbolj presunljiva. Imenuje se The Future Indefinite, v njej pa skoraj ni besed, ki povsod drugje prevečkrat zmotijo to, kar prepoznamo kot osnovno zamisel: spajanje elektronske in inštrumentalne glasbe zavoljo občutkov, ki jih servirajo sidriščne besede. Sicer nekoliko raztresene besede so z vidika poslušljivosti koristne, saj nosijo sporočilo komadov, ker jim natančneje določajo temo. A prav prej omenjena skladba je primer povsem zadostne izpovednosti samostojnega inštrumentalnega dela v nasprotju z recimo The Past Continuous, skladbo, ki poskuša združiti preveč neskladnih elementov, tako zvočnih kot pomenskih.

Delo, vloženo v skladanje, se je obrestovalo v bogatem aranžmaju, ki uspe ostati berljiv v tankih, enostavnih plasteh. Na vrhu pa suvereno plava prepoznaven vokal, ki definira ustvarjalčevo individualnost. Kot tak lahko vsakega poslušalca po svoje preseneti, vedno pa se izriše paradoks, s katerim se srečamo zaradi pisanosti verzov, ki sami kot poezija ne bi mogli trdno stati. Shemie s svojim vokalom vedno poskuša biti poetičen pripovedovalec, kljub temu da ga je v marsikateri kompoziciji nemogoče slišati drugače kot le še en inštrument.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness