Ben Vince: Don't Give Your Life

Ben Vince: Don't Give Your Life

Recenzija izdelka
2. 12. 2019 - 19.00

Thirty Three Thirty Three Records, 2019

 

Spektakularen eksperimental novodobnih gospodinj
 / 15. 4. 2019

Tokrat v Tolpi bumov gostimo pihalca Bena Vinca, ki smo ga pred zdaj že dobre pol leta poslušali na izjemnem koncertu z zasedbo Housewives v sklopu praznovanja petdesetletnice Radia Študent. Njegovo ime tudi sicer postaja relevantno, na Otoku so njegovi ježki že pritegnili pozornost, sodelovanje z Mico Levi pač ne more biti nekaj naključnega, pa tudi širok spisek sodelovanj z aktualne plošče ne, in tudi ne določen cinematičen, ozadnji karakter gibanja njegove solo muzike. No, seveda, s ploščo Don't Give Your Life gre za - še enkrat - solistično muziko, ki deluje precej drugače kot tista s koncerta proper benda Housewives, čeprav je določen odprt konec Vincevega solo projekta, kot ta stoji danes, verjetno ravno v namenu oziroma v vprašanju tehnične žive izvedbe glasbe, ki s studijskim procesom in sodobnimi elektronskimi miljeji ustvarjanja dopušča takšne odprte konce, katerih nedoločene fiksne meje vseskozi prepuščajo visoko viskozna vprašanja nastopa v polje avtorskega ustvarjanja, v polje stila in aranžmaja. 

Vsekakor solo plošča saksofonista to je in tako deluje. Gre v prvi vrsti za ustvarjanje prostora za monofono saksofonsko prepihovanje, kar pomeni, da podobno kot s pljuvači v hip hopu vso preostalo instrumentalno okolje v občutni meri zavzame mesto ozadnje dinamične strukture. Ben Vince se gradnje takšnih motivov loti precej razpuščeno, razpuščeno predvsem v smislu strukture raznolike skladnje plošče. Don't Give Your Life potuje od ambientalnih motivov in postpankovske industrijske štance do arenbijevskih vokalnih slojev in vinjetnih solov, naj bodo ti vstavljeni tako ali drugače.

Nekatere posamezne skladbe bodo zato presenetile vsakega poslušalca, plošča ne deluje konsistentno in ne deluje, kot bi si to želela. Ne deluje ravno kot kompilacija, prej kot zbirka kratkih zgodb brez izrazite krovne motivike. Vse to seveda velja predvsem za zvensko-aranžmajski konec predočene strukture, tu je namreč tudi drugi konec, recitacijski konec, verzi. Ti so izpeljani monotono in v tem vztrajno nosijo priokus izrečenih misli, ki so vse prej kot svetle. Tudi v tem je plošča strukturno zagonetna, seveda namreč recitirano besedilo ravno tako vnese svoj izrazit dinamičen, glasbenostrukturni efekt, ki večobrazno naravo predstavljenega dela zgolj še okrepi.

Znajdemo se torej znotraj naracije, ki bega sem in tja, vendar je v vsakem ločenem prostoru tudi izrazito jasna. Saksofonist se zavestno ni odločil za monolit ekspresije lastnega instrumentalizma, prej je takšen monolit predpostavil in ga v istem trenutku onemogočil. To povzroči morda abstraktno koncepcijo - nemogočo glasbo oziroma laičneje - neizvršeno glasbo. Za ploščo to pomeni izredno močan, hiter vtis, izredno močne posamezne skladbe, svež pogled na možnosti solističnega dela z instrumentom. Za krovno sliko, ki vključuje zunanji kontekst solo glasbenika, njegove motive, ideje in njegov performans, pa to pomeni precejšen miš maš ter velik izziv za vzdrževanje doživljajske vztrajnosti glasbene pripovedi. Ideje instrumentalističnega minimalizma, protopopularne robne estetike izzivalcev konvencij in izrazita škatlasta oblika delujejo kot predvsem navodilo za katastrofo. Ali pač?

Vse to je sicer namerno, ne podcenjujmo in ne slepimo se, gre za zahtevno glasbo, ki kljub nekaj za vsakega videzu zbirke motivov namerno prestopa meje neobremenjenega poslušanja. Lepa razveza dilem te abstraktno temačne, na momente doživljajsko močne, eterične in hkrati rezke solo elektronske ter saksofonistične godbe bo izkušnja Vincevega nastopa v živo, ki se nam obeta ta teden v sklopu cikla Level Up, križanega z organizacijo društva Kataman, v Galeriji Škuc. Ko bodo skozi strope klubskega prostora pronicnile kaplje moody pustolovstva tako Bena Vinca kot gospoda domačina Gorana Krmaca, bodo vrtiljaki bodisi plesali svoj nečloveški krožni ples in se izgubili v vrtoglavi omami bodisi se bodo verige na zobnikih zagozdile. V vsakem primeru se bodo spet preko robov razlivale ekstravagantne količine olja ...

 

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Popravek: koncert se bo tokrat odvil v Galeriji Škuc, ne v Channel Zeru.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness