BENJAMIN CLEMENTINE: I Tell a Fly

BENJAMIN CLEMENTINE: I Tell a Fly

Oddaja
23. 10. 2017 - 19.00

Behind/Virgin EMI/Universal, 2017

 

Sodobna pop glasba je znotraj segmentiranega tržišča kot posledica sprememb v glasbeni industriji zadnjega desetletja in več ter v skrajno segmentiranih načinih poslušanja ter konzumiranja glasbe danes morda bolj dovzetna za odstopanja v produkciji kot še dve desetletji nazaj, čeravno industrija starih sistemov nenehnih kategorizacij in kloniranj ter mitologizacij ne opušča. Britanski izvajalec Benjamin Clementine se je s svojo godbo in zgodbo že rano umestil v razpoke, ki načenjajo generativno pop produkcijo, čeprav ga ta skuša nenehno tlačiti vase preko referenčnih nalepk in  romantiziranja njegove preteklosti ali javne podobe. Če Clementine v teh sferah stopa in pleše po vmesjih, kot smo bili temu priča tudi na njegovem ljubljanskem koncertu, pa je album I Tell A Fly še izrazitejši odstop ne le od podobe sodobnega svetoboljnega romantika, na ulici odkritega genija, zavitega v ekspresivno čustveno melanholijo lastnega čustvenega sveta, temveč tudi od zvoka, izraza in tematike prvenca At Least For Now. Drugi album predstavlja enajst pesmi, ki nas nagovarjajo preko intenzivnih kreativnih križišč, na katerih se cepijo glasovi, svetovi, časi, zveni in izrazi.

Ti zagonetno zvenijo v več smereh hkrati, zato so nekateri kritiki pohiteli s starikavo in za današnjo produkcijo brezpredmetno oznako avantgarda, sami pa ji v analogiji s progresivnim rockom preteklosti raje previdno nadenimo oznako progresivni pop. Tak, ki si upa poseči v formo pesmi s samosvojo vizijo, baročno nabuhlostjo in nagubanostjo ter teatralnostjo, tak, ki šmira z izrazi preteklosti ter današnjosti in si sposoja iz klasične glasbe od romantike do ekspresivnega proto minimalizma, a ostaja v tem nepretenciozen navkljub temu, da na zunaj zveni skrajno pretenciozno. Glasov na plošči je mnogo, od Clementinovega značilnega romantičnega ekspresivnega tenorja, podvrženega številnim interpretacijskim in čustveno ekspresivnim niansam, do skokov v višave in kvazi operetnega petja, pripovedništva in karakternega petja, podvrženega številnim dialektom, efektom in večglasjem v zborovski maniri. Vse to je v službi metanarativa dveh zaljubljenih muh, ki uzirata današnji svet skozi svoje sestavljene oči. Te omogočajo drugačno motrenje tega sveta, razbitega v številne podobe, osenčene drugače, kot vidimo mi. In seveda številne pozicije.

Skozi takšno prizmo Clementine raztelesi svoje pripovedništvo, v katerem je tokrat sam zgolj subtilno umeščen v središče, predvsem skozi refleksije lastne preteklosti, otroštva, lastne kulturne in nenazadnje socialne umeščenosti ter osebnega narativa, skozi katerega vidi sebe kot vandravca, tujca, prišleka, vesoljca v nenehnem gibanju in prehajanju. Lahko bi rekli, da gre za naš čas tipično romantično umevanje sodobnega nomadstva, ki se mu v pesmih naproti postavlja dosti manj romantizirano nomadstvo sodobnih migrantov, ujetih v polje geopolitičnih konfliktov in ekonomskih interesov, znotraj katerega jih kulturna identiteta, krojena skozi zahodnjaško optiko, bistveno zaznamuje in onemogoča danes pregovorno socialno, kulturno, spolno, ekonomsko in identitetno fluidnost. Clementine ne leti skozi digitalno krajino, temveč se skozi poetiziranje lastnih izkušenj in motrenja sveta umešča v britansko realnost, v polje francoskega rasizma, varnosti, jeklenih žic, pristanišč evropske trdnjave, v ameriško dominacijo in se empatično vživlja v bullyje. Politično realnost poetizira skozi različne metafore od Aleppa kot prostora otroških travm, džungle do nerodnih rib, ki ne morejo plavati, in ptic, ki ne morejo leteti, ob tem pa povzema tesnobo in strah historičnega krika »prihajajo barbari«, globoko vtkanega v zavest skoraj vsake kulture.

Morda bi kdo ob poetiziranju teh tematik privzdignil obrv, a tu ga gre slišati skozi sozven glasbe in glasovne interpretacije, ki omogoča celovit razpršen narativ, plejado čustvenih in ekspresivnih nians, skozi katere teme zvenijo trpko, surovo pa tudi mehkeje, a s tem ne zastirajo resnosti tematiziranih problematik. Slednje motri in razčlenjuje, ne pa moralizira, ni toliko angažiran kot empatičen, in čeravno jih večkrat vtakne v romantičen zven, ne romantizira svoje pozicije, kot denimo v pesmi Quintessence, klavirski baladi, najbolj na sledi prvencu. V njej nazorno pravi »For whereas I was born with a spoon in me mouth / Others are nurtured with a bullet in their hands.«

Klavir na sledi zvenskemu in ritmičnemu ekspresivnemu minimalizmu in romantičnim odtenkom je še vedno podstat njegovih pesmi, vendar tokrat predstavlja zgolj en sloj, ki ga prekrivajo sodobni zveni in zveni preteklosti ter različni žanrski odtenki. Ti pesmi raztelešajo v različne smeri, v nenadne obrate in povedne ter zvenske odtenke, ki podčrtujejo sporočilnost skladb. V njih slišimo čembalo kot zven renesančne in baročne glasbe, pridih stare glasbe, skozi katero kot da tiho zvenita spodletelost renesančnega in razsvetljenskega projekta. Os stare glasbe in klavirskih romanticizmov pa prebadajo zveni in šumi ter vijačenja in teksture sintetizatorjev zvoka in izredna, raztelešena uporaba zbora, ki zavzema različne forme ter pristope od čistega, barvitega zvočenja v formi sodobnega zborovstva do napevov, odmevov duhovnih pesmi in gospela, antičnega odmeva in soulovskih barvanj. Clementine v interpretaciji hkrati večkrat poseže tudi po vokalnih efektih, ki še poudarijo karakterno barvitost njegovih glasov v različnih pesmih. Te so večinoma žanrsko razpršene, večkrat hkrati balade, napevi, glasbeni teater, kabaret in šanson, pop pesmi, mehki soul ali funk. Ta kompleksnost zahteva zbrano poslušanje in odmik od norme popevkarstva, obenem pa Clementine v skladbah navkljub povsem samosvojim in večkrat drznim posegom mojstrsko ohranja pop appeal ter nalezljivo in ekspresivno melodičnost navkljub navidezni pretirani razdrobljenosti posamičnih skladb.

Plošča I Tell A Fly je zagotovo ena najbolj samosvojih in zanimivih plošč v polju sodobnega popa zadnjih nekaj let, plošča, s katero je Benjamin Clementine radikalno udejanjil svojo ustvarjalno vizijo. Nekateri se bojijo, da je plošča prezahtevna za širše občinstvo, da gre v žargonu industrije za kreativni samomor rastočega izvajalca, a to je zelo ozek pogled. Clementine je bil namreč že s prvo ploščo svojstven odpadnik, ki si je ravno zato tudi nabral številne sledilce, ki so mu nedvomno ostali zvesti tudi na drugem popotovanju.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness