Karlrecords, 2020

Zvočno valovanje je pritisk, je vibracija, je svet, v katerem živi, cveti in prosperira francoska akuzmatična skladateljica ter sonična umetnica Bérangère Maximin. S svojo šesto ploščo, dvojno vinilko Land Of Waves, nas Maximin sprejme v domač Home Sweet Home Studio in odene z uro in četrt trajajočo kalejdoskopsko zvočno krajino.

Biografski podatki avtorice, ki se ji na Radiu Študent še nismo posvečali, nikakor niso nepomembni za glasbo, ki jo bomo poslušali nocoj. Aktivno namreč določajo avtoričin glasbeni jezik. Maximin, sicer rojena v Lyonu, je otroštvo preživljala na bujnem otoku Reunion, u vulkanskem raju med Madagaskarjem in Mavricijem. Zvočna geografija džungle, zelo prostorsko reverberirani sampli in žgoče prasketanje, ki spominja na vročo lavo, se vseskozi utemeljujejo v Maximininem ustvarjanju. Na nocoj obravnavano ploščo je nenazadnje umeščen tudi precej neposredno poimenovan štiklc, že skorajda tehnoidni Full Jungle. Poleg tega so venomer prisotna majhna bitja in nebitja, utelešena v zvoku, ki včasih proizvede celo posebno simbiozo med naravnim, izvenčloveškim in banalnim, vsakodnevnim. Tako denimo v skladbi Off The Page vso misteriozno ljubkost prekine zvok, ki se zdi kot udarec sosedovega kladiva ob steno.

Po sanjskem otroštvu je Bérangère Maximin svoja študijska leta sprva preživljala ob muzikologiji in književnosti. Ob takšni izbiri ne čudi, da se glasbeničine kompozicije na plošči Land Of Waves berejo kot knjiga, knjiga brez besed, kot zgodba zvokov, ki nas dobesedno pelje na zvočni izlet, ne da bi zato morali zapustiti udobnosti svojega brloga. Še bolje je, če si ob poslušanju albuma nadenemo slušalke, saj Maximin tako spretno preliva zvoke po trodimenzionalnih oseh, da prostor v vseh svojih dimenzijah postane skorajda otipljiv. 

Ko se je naučila splesti rdečo nit, se je Bérangère Maximin posvetila študiju elektroakustične oziroma akuzmatične kompozicije pri Denisu Dufouru, samemu kovaču izraza akuzmatična umetnost. Gre za glasbo, namenjeno studijskemu poslušanju, za glasbo, katere izvor nam je prikrit, saj se navihano skriva nekje za analogno ali digitalno zaveso. Delno nam vir zvoka Maximine sicer razkrije; napiše, da je uporabila zvočne predmete, majhna tolkala, analogne in digitalne sintetizatorje, kitaro, digitalne napravice in glas. A to nam ob vsem procesiranju, ki ga očitno uporablja, v resnici pove zelo malo.

Po študiju, ki ga je zaključila tik pred vstopom v novo tisočletje, je Bérangère Maximin glasbo izdajala na prominentnih založbah – med njimi recimo Tzadik, založbi Johna Zorna – bila predvajana na festivalih in v radijskih oddajah, velikokrat pa je komponirala tudi glasbo za sodobni ples in eksperimentalni film. Plošča Land Of Waves je akumulirala tudi ta znanja, morda še najbolj opazno v ritmiki. K metrumu namreč Maximin pristopa z različnih zornih kotov. Filmsko ozadje lahko pripoznamo v drhtenju, podrhtavanju, ki ustvarja napetost, morda tudi dvom in strah, ali pa v zgoščenih punktumih, ki nakazujejo bodisi novo smer bodisi mini-katarzo znotraj kompozicij samih. Ples nas najde v bolj neposrednih ritmičnih prijemih, denimo v nalomljenih dobah skladbe Walking Barefoot, Imaginary Quintet, pa tudi v repetitivnosti Des Tigres Multicolores.

Za Bérangère Maximin je elektroakustična kompozicija igrišče, ki ga zelo dobro pozna, a v njem išče venomer nove načine igre. Njena glasba ni pretenciozna, dostopna je vsaki poslušalki, poslušalcu, ki si lahko vzame trenutek zase, si nadene slušalke in se prepusti globokemu poslušanju. Čeprav je gosta v pripovedi, njena kompozicija ni nikoli prenasičena. Plošča Land Of Waves vsakomur ponudi nekaj ... sladokusec in producentka se lahko naslajata ob inovativnih predelavah terenskih posnetkov, arhitektka in pripovedovalec lahko občudujeta prostor, raziskovalki pa v nobenem izmed teh nepremičnih korakov ne bo umanjkalo novih artefaktov. Ker se vsak od nas lahko najde v kakšni izmed teh arhetipskih vlog, nam preostane le še, da zapremo oči in se pogreznemo globoko v deželo valov.