V tokratni osrednji glasbeno-recenzentski Tolpi bumov Radia Študent se spet ukvarjamo z dvema krajšima izdajama. Prednost dajemo makedonskim Bernays Propaganda, sledili pa bodo še domači Body Says No.

BERNAYS PROPAGANDA: Ništo nema da nè razdeli (Moonlee/Geenger/Balkan Veliki/Pop Depresija, 2018)

Skopskega benda na tehle valovih verjetno ni treba posebej predstavljati. V več kot deset letih obstoja so se Bernays Propaganda brez dvoma močno izpostavili s svojimi raznolikimi albumi in aktivistično držo, izkazali pa so se tudi s številnimi turnejami in različnimi pobratenimi bendi, v katerih so skozi leta zaigrali posamezni člani zasedbe. Zasedba je vsekakor povzročila prepih na balkanski podtalni sceni in širše že s prvima dvema albumoma, ki sta z ritmično plesno in diskoidno pulzirajočo kompaktnostjo utrjevala bendov post punkovski in novovalovski pridih z DIY etiko in punkersko estetiko. Album Zabraneta planeta je potem vse skupaj nekako razbremenil z bolj melodičnimi pristopi, ki so se pogosto razpustili v bolj hrapavo rockovsko grožnjo. Kasnejši album Politika je striktno organsko zvočenje zamenjal z ritem mašino in potiskom kitar v ozadje, nov zvok pa je utemeljil na plesnih elementih. Seveda so bile te spremembe tudi odraz inkarnacij skupine Bernays Propaganda v danem trenutku. Z zadnjima dvema albumoma, sploh pa v zadnjih letih so precej kadrovsko prepišni. Tokrat obravnavani EP Ništo nema da nè razdeli predstavlja zasedbo v postavi – Kristina Gorovska na vokalu, Vasko Atanasoski na kitari in vokalu, Deni Krstev na sintu, Rade Jordanovski na basu in Kristijan Lafazanovski z bobni in tolkali.

Ništo nema da nè razdeli s tremi komadi v srednje hitrem tempu je v stilu zadnjih stvaritev Bernays Propagande. Kljub elektronski poravnanosti oziroma kombiniranju s kitarskimi linijami gre še vedno za dinamične in plesne skladbe z družbeno angažiranimi besedili. Tu so momenti, v katerih obstaja veliko prostora za dolge sintetične linije, ki kar prosijo po Vaskovih kitarskih vpadih. Ti so v večini raztrgani in pobezljani, še posebej v zadnjem naslovnem komadu Ništo nema da nè razdeli pa delujejo prav goriborovsko surovi. Kristinin vokal, ki je že zaradi svoje barve vselej prepoznaven, tokrat ostaja nekje v vmesju pripovedovanja in petja, kjer se ji odpirajo možnosti tako za shizofrene odpete linije kot tudi za temačna, skoraj šepetana tarnanja. Ob vseh vključenih glasbenik pa je tu bendov zvok v veliko polnejši in zajetnejši kot je bil denimo okleščen in mnogo tanjši spekter iz časov podlage zgolj matrice in dveh instrumentov.

Ekipa iz Skopja, ki je skozi leta postala sinonim za podtalno makedonsko sceno pa ostaja aktivna ter angažirana tudi z novim singlom Retki bilki, ki že napoveduje tudi nov dolgi album Druga mladost, treči svetski rat. Bernays Propaganda in vse pobratene Vaskove bende pa ujemite že jutri v klubu Gromka na Metelkovi!

BODY SAYS NO: 3 Songs (samozaložba, 2018)

Kot drugo izdajo tokratne Tolpe bumov obravnavamo kratek EP nove zasedbe štirih starih znancev naše frekvence, ki so se za tokratni projekt poimenovali Body Says No. Kot smo večkrat povedali tudi že v novičarskih oddajah, gre za kvartet, ki ga sestavljajo Enej Mavsar na kitari in vokalu, Jošt Drašler na basu, Blaž Kocina za bobni in tovariš Martin Ukmar na kitari in klaviaturah. Gre torej za posameznike, ki jih poznamo iz bendov, kot so The Lift, Zmajev rep, Low Peak Charlie, Akami, Suzi Soprano, MeduzaleM, Tovariš Strmoglavljen, Barka tone in bele plombe, Karmakoma, Kraški solisti, pa tudi še kakega drugega. In na podlagi teh imen res ni lahko predvideti, v katero glasbeno smer so se Body Says No podali. Četvorka vsekakor domuje v trših rokerskih odvodih, ki pa se v vseh možnih podkalupih zadržujejo ravno toliko kot kvašeno testo v premajhni posodi.

Body Says No so kot trio začeli ustvarjati leta 2016. Raztegnjeni med Sežano, Ljubljano in Krškim so počasi nabirali ideje, nato pa so se lani spomladi odpravili v studio. Kasneje jeseni je ekipo okrepil tovariš Marto, ki na odru realizira veliko v studiu večkrat nasnetih kitarskih linij. Dodelani in natančno strukturirani komadi se prevešajo na prijaznejšo, bolj vljudno stran stoner rockovskih debelin, noise rockovskih vihanj oziroma nasploh alternativnega rocka. Single Hatch morda nehote zadiši po kitarskih pletenjih in vokalnemu delu zasedbe Queens Of The Stone Age, High-quality Guilt pa izrazi energijo starih punkrockerskih singalongov, s svojimi deročimi basovskimi pasažami udari direktno v ksiht. Bolj zamaščeno odvit ostane Unknown. Ta se kljub strukturiranosti razvije v odmevnejšo in bolj zasanjano stvaritev, ki bi jo Body Says No lahko podaljšali tudi v nepredvidljivo psych rockovsko nelagodje daljše minutaže.

Zaenkrat so Body Says No že z zgolj tremi ponujenimi komadi prikazali širok nabor možnosti s katerimi lahko operirajo znotraj spektra kitarskih muzik in s temi bodo zagotovo prav zares butnili tudi v živo. Podobno kitarsko prevetritev domače scene v postavi trdnega rockovskega kvarteta smo nazadnje omenjali ob bivših maratoncih Lynch, s katerimi so si Body Says No v nekaterih elementih prav gotovo sorodni. Če že ne pade skupna turneja, pa morda vsaj kaka split izdaja … Morda?

Tudi zasedbo Body Says No lahko v prihajajočih dneh in tedih ujamete na odrih, prvič že jutri v mariborskem Gustafu, kjer bodo nastopili v sklopu dogodka ob rojstnem dnevu Radia MARŠ!