Domino, 2024

Letos spomladi je izšla čudovita stvaritev v obliki debitantskega albuma glasbenice Beth Gibbons. Avtorico poznamo predvsem iz zasedbe Portishead, v kateri je s svojim glasom poslušalstvu podžigala kurjo polt in s katero je od začetka 90. let pripravila tri albume. Prvi je izšel slavljeni Dummy, nato Portishead in nazadnje Third. Vse tri je odlikoval značilen dovršen slog, skupna jim je atmosferičnost, a so se skozi material izrisovale dinamike tega (večinoma) tričlanskega benda. Nanje se oziramo kot na pionirske izdelke trip hopa, predvsem pa se vanje z užitkom potopimo tudi po pretečenem desetletju, dveh ali treh. Tudi ploščo Lives Outgrown je Beth napovedovala kar nekaj let in vanjo postopoma vpisovala življenjske prigode, premene, prehode, izgube. Četudi med pričujočo ploščo in izdelki zasedbe Portishead ne želimo vleči vzporednic, ker je avtorica začrtala samostojno pot, ki jo izkazuje sklop izpopolnjenih skladb z osebno razgaljajočim pristopom, se ob prvem poslušanju zlahka povežemo z znano mehkobo Bethinega vokala. Njen glas je sčasoma postal žlahtnejši in plošča Lives Outgrown je kot darilo, za katerega nismo vedeli, da si ga želimo.

Otvoritveni komad po prvem ošvrku naslova že zadane v srčiko. Z nagovorom Tell Me Who You Are Today nas opomni na spremembe, ki se odvijajo v človeškem življenju, predvsem tiste navznoter, včasih težko razumljive in vselej vznemirljive. Sicer pa prva skladba na albumu osvetli obzorje, da si lahko predstavljamo, kako je solističen projekt Beth Gibbons skrben pomenonosen preplet, poln zvočnih zanimivosti z uporabo raznolikih glasbil in zvočil, odet v zrelost, ki jo je pevka vdihnila s svojim vokalom in vsem, kar je do tu na svoji življenjski poti prinesla s sabo. Vsa ta spoznanja je stkala v preprosta, ganljiva, včasih enigmatična besedila, njihovo bistvo pa zajame v skladbi Lost Changes, s katero pripomni, kako izmuzljivo je vse, kar nam je ljubo in rekoč zavedaj se nežnosti, ceni sladko božanje, spodbudi k občutenju hvaležnosti v vsakdanu.

Na plošči se razprostirajo robustni komadi, včasih s pospešenim pogonom, kot v skladbi Beyond The Sun, ali pa z udarnim, skorajda bojnim zvenom, kot v komadu Rewind. In divjina nam nima več kaj dati, šli smo pregloboko in predaleč, da bi jo lahko ponastavili, prepeva Gibbons, ko se s svojim napevom poklanja materi naravi in opozarja na človeško poseganje v gozdove in gore, hribovja, jezera, reke, potoke in oceane. Oceans je naslednja skladba v nizu, pri kateri pa se Gibbons dotika odnosa do svojega spreminjajočega se telesa s hormonskimi valovanji ob prehodu v menopavzo.

Na albumu je sodelovalo še sedem glasbenikov in glasbenica, ki so doprinesli pravo bogastvo tekstur. Multiinštrumentalisti so poleg kitarskih ter basovskih strun, pihal, godal in običajnejših tolkal poprijeli tudi za pojočo žago, vibrafon, harmonij, pavke, bas kitaro igrali z lokom in v zraku vrteli plastične cevi. Izbira nepričakovanih kombinacij med spremljevalnimi vokalnimi linijami, posameznimi glasbili in zvočili v skladbah poudarja poseben zvok albuma. Surov in organski je z vsemi piščalmi ter toplim brenkljanjem akustične kitare in glasom povsem v bližini, kot v skladbi Whispering Love, a je tudi celostno produkcijsko obrušen, kot denimo v komadu Reaching Out, za katerega se zdi, da bi zlahka oblekel kakšno sceno akcijskega filma. Povečini pa so to skladbe, ki nam ne prihranijo nobenega občutenja. So ekspresivne in rahločutne.

Prav vsaka od skladb, ki jih predstavlja Beth Gibbons s svojim prvencem, je samostojna tvarina visoke kvalitete z zanimivo sestavo in precizno izvedbo. Še preden se zavemo, nas skladbe zarežejo v bok, napevi se usidrajo v uho, njihov pomen, zasidran v zavedanju minljivosti, pa nas, kljub občutljivosti tovrstnih misli, poboža na osvobajajoč način. Gibbons se razgalja s ploščo, ki jo bo užitek slišati v živo.