Bunker, 2019

V tokratni Tolpi bumov z nekolikšno zamudo obravnavamo ploščo Mahlzeit zasedbe Beton Ltd., dela glasbeno-performativnega ansambla, ki se po sceni potika že deset let. Beton Ltd. ravno letos beležijo to častitljivo obletnico delovanja, v času katerega so v različnih z glasbo zaznamovanih projektih uprizarjali več predstav, v katerih so se spopadali z družbenimi fenomeni, realnostmi in preobračanjem kapitalizma, liberalizma ter popa v kontrapozicijo samim sebi. Mahlzeit je sicer predstava, ki jo zasedba uvršča v svoj nemški cikel, pri čemer ne gre za geografski pojem, temveč za širši kulturni, jezikovni in sociološki kontekst, recimo, da glasba in predstave dišijo po nemškem. Predstava je bila sicer premierno uprizorjena decembra 2019 in takrat je kolektiv njeno glasbeno plat v obliki albuma, založenega pri zavodu Bunker, naložil tudi na svoj profil na platformi Bandcamp in danes je napočil čas, da ga poslušamo v Tolpi bumov.

Gre za album z devetimi skladbami, ki so žanrsko precej odprte, večinoma pa se gibljejo nekje med rockom, popom, jazzom in kančki aktualnega zmedenega trenutka. Začetna sekvenca skladb je splet odličnega pesmopisja in zvočne sladkobe, ki se zmešata v opojen, mehkoben vajb z lepo mero popovske senzibilnosti in sredinskega rocka, ki bi ga lahko – ali pa bi ga celo morala posvojiti praktično vsaka popovsko orientirana radijska postaja. 

To senzibilnost bend zadrži in ponese tudi v preostanek albuma. Člani zasedbe so v svoji instrumentaciji večinoma zmerni, a niso vselej zadržani, privoščijo si svobodnejše, glasnejše in trše pasaže, denimo rockovska prženja in poleg vokalne mehkobe tudi dominantnejše kričanje. Poleg vsega so Beton Ltd. tudi glasbeno razgledani, v enem od komadov tako slišimo pretkano in vrhunsko umeščeno wobble basovsko linijo, drugod precej elektronike, poleg obilice popovskega in rockovskega pridiha pa Beton Ltd. temu obroku dodajajo tudi začimbe jazza, duba ter note kabareta, kar se kaže z vokali Katarine Stegnar, Branka Jordana in Primoža Bezjaka, ki morda še najbolje odsevajo nemški karakter, značilen za cikel, v katerega spada predstava Mahlzeit. Smiselno se zdi poudariti, da brez konteksta predstave izgubljamo veliko razumljenega in brez tega konteksta je komade težje zares doumeti. Vendar pa recenzent iz trojezične tekstualne sestavljanke razbira tako momente simbolizma in družbene kritike kot tudi preproste zajebancije in ciničnega nastavljanja ogledala različnim generacijam ter družbenim skupinam.

Komadi so resnično simpatični, v svojih zgradbah so preprosti, a niso simplistični, zaznamujejo jih občutek, jasna zvočna predstava ter tok, rep in glava. Glasba je izredno uravnotežena, vso ploščo nas z nekaj izjemami spremlja medeni zvok, ki ga najbolj zaznamujeta kitara Janeza Weissa ter pridušeno, razkošno morje akordov rhodesa Marka Brdnika, vse skupaj pa je pod nadzorom izredno dobro umeščene ritem sekcije, raznolikega in natančnega bobnanja Maksima Špelka ter vseprisotne opore v basovskih frekvencah. Mahlzeit zveni preprosto mojstrsko, sproščeno, nadzorovano, zaokroženo in premišljeno.

Obred obroka pri ljudeh ni namenjen zgolj golemu zadovoljevanju fizičnih potreb – če je okusna in pripravljena z ljubeznijo, z občutkom in znanjem, hrana predvsem osrečuje. Plata zadovoljuje vse naštete kriterije. Po Mahlzeit boste gotovo dejali – uau, to je pa blo, happy!