samozaložba, 2024

Že večkrat se je izkazalo, da vsakoletna kompilacija aktualnih klubskih maratoncev z dvema komadoma o izbrancih ne izda dovolj za zaključeno mnenje. Večkrat nosi vlogo tako imenovanega teaserja. Če sta obe skladbi maratoncev podobno kopitni, je nadaljnje predvidevanje neizbežno, toda večkrat je tudi taka predpostavka kratko malo zatajila. V svetu nenehnega etiketiranja, nujnega predaliranja, informiranja en klik stran, mora imeti vse svoje ime, navezave na že obstoječe podobnosti in žlahto, s katero kdo komu naliči. Potem se lažje spi. Kaj šele, če sta ta dva komada eden drugemu diametralna, drugačna in neoprijemljiva s pomanjkanjem informacij. Potem je svet tisti, ki zataji in obvisi. Slovenjgraški mladinci BibliBan so zagotovo viseli ven ob izidu kompilacije Klubski maraton generacije 22. Ob dokaj jasno nastrojeni družbi glasbenikov iz izbora so Korošci v svoji robati godbi odkrito razkazovali večpolno razcepljenost in strukturno razbremenjenost. Istega leta so BibliBan zmagali Špil ligo, prav tako kot denimo Koala Voice, ki so v istem letu tudi jahali klubsko karavano, maratonski sošolci BibliBan, Masaž, pa z enoletnim zamikom. Kmalu po končani Špil ligi je koroški trio nakopičil dovolj materiala za debitantski album in ga tudi dali na splet. No, v tokratnem osrednjem kritiškem terminu predstavljamo njihov tretji debi, kakorkoli čudno se to že sliši.

Filip Klemenc, Tadej Kac in Jani Smolar, kar zadeva izdajanje prvencev pod imenom BibliBan, delujejo po principu enkrat – trikrat. Kot so povedali v današnji oddaji 100 decibelov, je tega meseca izdani album Na, Na, Na, Crazy! njihov tretji prvi album in tudi zadnji prvi album. Prav prvi prvi album je bil objavljen na njihovih kanalih na YouTubu in Bandcampu, posnet v dveh različnih studiih, kasneje pa umaknjen. Drugi je bil živ zajem koncerta iz avstrijskega letovišča Bad Ischl, tretjega, ki ga obravnavamo danes, pa je v MKC-ju Slovenj Gradec posnel in zmiksal Aleš Gangl. Za detajlno obrazložitev je priporočljiv kar prisluh oddaji. Obilo informacij prav tako nosi že glasba BibliBan, ki samooklican žanr fusion pank avtomatsko spremeni v confusion pank, seveda v najboljšem možnem smislu. V veliki večini na albumu s štirinajstimi komadi prednjači prvinski bendovski nagon in igra, v izvedbi denimo podobna Svojat ali Kavasutri, ki znotraj zvočno nerafiniranega rokenrolovstva na prvo mesto postavljajo tvornost, izoblikovanje lastnega godbenega pečata, daleč na stranpota konformizma. Ne trpijo pod vplivom nenapisanih pravil, pevskih tehnikalij, pesemskih struktur in produkcijskih okraševanj, da bi padli pod večino in zavrgli kreativo. Ta pri BibliBan deluje z roko v roki z bogato domišljijo tria.

Blizu resnice bo vsak, ki se mu bo trio BibliBan zdel na trši strani kitarskih muzik, na grobem rokenrolu, ki ne pozablja na pomembnost Motörheadov, podobno kot someščani Britof, tudi ne na bluzu zgrajenih surovin garažnega rokenkrola, ki napajajo sokrajana Matthiasa Von Stumbergerja in bolj zasanjano delujejo na kamerade Uryan, ki si delijo medsebojno spoštovanje in podporo. Toda za razliko od zgoraj omenjenih bendov so BibliBan vedno blizu zmešnjavi, večmotivnemu, idejno zbitemu sestavljanju komadov, ki je po eni strani soroden stari rokerski progresivi, bolj očitno pa čudaškemu rokovstvu Captaina Beefharta. Na tem mestu je vokalni angažma tria neizbežen, večobrazen in večjezičen. BibliBan se izražajo po angleško, slovensko, nemško in francosko. Prevladujoč vokal doni po Howlinu Wolfu z govorno napako, po Tomu Waitsu s slabo artikulacijo v komadu Pirati, lahko pa tudi večglasno obrazi pank koral kot v pesmi Who Shot The Devil? ali pa visoko falzetno diktira motörheadovskemu galopu v skladbi Busting Nutting. Na albumu Na, Na, Na, Crazy! tako kot glasbeni angažma prav posebno atmosfero dodajo besedila in seveda njihova deklaracija. Dvakratni posnetek Insemination Mild je prikrito priznavanje straha pred višino, ki iz pavlihastega petja opičjih krikov zapade v prosto pustolovsko rokovstvo. Mudnoise je himna praznoglavosti, ki pokrije staro trashmetalsko naperjenost, izrazito prijaznejša Who We Are? pa je dokaz možne spevnosti, bolj striktnega komponiranja, ki kljub drugačnosti ne dela črnega madeža albumu.

Zadnja, tretja različica debija BibliBan bo našla odobravanje za ljubitelje kitarsko nepokorjene glasbe. Album Na, Na, Na, Crazy! bo tudi za tiste, ki dvomijo v izvirnost in sterilnost mladeži. V ospredju je bendovski primitivizem, v katerem se v miru vzrejajo ideje brez zunanjih dejavnikov. Pa naj bo to v garaži ali pa v mamini šivalnici, kot to počno BibliBan.