Southern Lord, 2017

Ob poslušanju raznolikega nabora alternativne glasbe, kakršnega ponuja montrealsko okrožje, nam kmalu postane jasno, da so čustveni izrazi domorodcev tega hladnega mesta oviti predvsem v brezna črnine. Že ob hitrem poslušanju različnih izdaj založbe Constellation postane razvidno, da zvočne atmosfere postavljajo zrcalo praznini ruralnih kanadskih okolišev.

Tišini in sivini teh izdaj seveda ustrezajo občutja jeseni ali zime pa prazne ceste, mrtve pokrajine ter že velikokrat izražen postapokaliptičen občutek, ki ga v svojem kotičku kataloga Constellation z vso strogostjo izvajajo GodSpeed You! Black Emperor. A če nam velik del montrealske alternativne scene ponuja le orise posledic apokaliptičnega dogodka, pa nam zasedba Big Brave ponudi njegovo podobo poteka. Vendar omenjeni dogodek ne nastopi v quebeškem mestecu, takšno stvaritev si bomo lažje predstavljali s premikom na vzhodno obrežje Nove Škotske. Že ob prvih akordih albuma Ardor se srečamo s klicem sedaj še skritemu zunanjemu Bogu.

Vihar, ki spremlja podvig zunanjega Boga, je le začetek zgodbe gorečega Ardorja. Ogenj se počasi vzpenja skozi cikel treh poglavij, ki nam jih Big Brave predstavijo z vsem pogumom. Uvodna Sound nam prikaže vihar, ki ne temelji na klavstrofobiji, kakršno bi običajno občutili ob ujetosti pod zadušljive valove. Skozi dinamiko ritmične strukture pusti celo dovolj prostora za dihanje. Če bi izvedli primerjavo s klavstrofobijo drone metala velikanov Sunn O))) ali Earth, so Big Brave resnično nasprotje početja omenjenih.

Zadušljivo klavstrofobijo torej zamenja panična agorofobija, saj distorziran zvok ne povzroči občutka ujetosti v kakšnem lesenem zabojčku, temveč poslušalca postavi v sredino razsežnega prostranstva. To občutimo ob formulaični, a vendarle funkcionalni tehniki, ki jo Big Brave v svoji diskografiji zagovarjajo, kot bi Lovecraftov fanatik branil besedo Nekronomikona. Govorimo predvsem o strateško postavljeni pavzi, ki deluje kot močan kontrast distorziranemu udarcu kitar, vokala in bobna. Sledeča tišina kmalu postane vse kaj drugega kot zgolj oddih pred napetim šusom. Tišina postane tesnobno čakanje na naslednji udarec.

Vendar močni udarci počasi pojenjajo. Vihar se za trenutek umiri, vse postane nežnejše, a anticipacija in občutek panike ostaneta. Skladba Lull je le hipna umiritev pred končnim viharjem. Tistega, s katerim se bo končno zunanji Bog tudi prikazal in s katerim bo norija uma prevladala nad trenutnim občutkom dušenja. Šumeča kitara in kontrabas skoraj nežno bobnita v distopičnih tonih ob zasanjanem, a vendarle jasno prisotnem vokalu. Ponavljajoča se mantra Breath, ki jo slišimo iz ust vokalistke, deluje kot kakšno navodilo. Nujno potrebno navodilo, saj prihajajoči crescendo /krešendo/ raste boleče počasi.

Prav na tem mestu pa se prikaže še črni biser albuma Ardor. Big Brave so v evoluciji lastne zvočnosti z novo ploščo uspeli ustvariti najbolj stoječo izdajo do tega trenutka. Ardor bi lahko razumeli tudi kot izjavo tehnične formule zasedbe Big Brave, formule, ki je tu nadvse izpopolnjena. Izklesana je do takšne mere, da za njihove prihodnje izdaje lahko predvidevamo nujen korak v drugačno smer. Le tako bodo namreč lahko ubežali AC/DC sindromu redne letne izdaje vsakič istega albuma. Izpiljena formula Big Brave torej sestoji iz močnih udarcev, strateško postavljenih pavz, naraščanja dinamike, zafrustriranih vokalov in črnih zvočnosti. Še prihajajoči zunanji Bog bi bil ponosen in se že počasi vzpenja iz globin Atlantskega oceana.

Po gospelu H.P. Lovecrafta ocean ni nikoli tih in iz črnine morskih globin se pojavi tisti, ki neskončno leži. Zaključna skladba Borer je le napoved tistega, kar šele prihaja. Valovi so nasilnejši kot prej in tesnobna anticipacija zdaj preide v kaotično paniko. Nasilni udarci zasedbe Big Brave so le odštevanka do poetičnega zaključka. Predamo se in obležimo na hladnem obrežju, atmosferično miren drugi del skladbe pa takšno utrujenost le še poudari. Ob pogledu na velikana v daljavi, tistega, ki počasi koraka skozi dež in veter, um le razpade. Z vzklikom »​I am imune and I am protected« pride tudi občutek ironije. Ta nato močno kriči čez atmosfero aranžmaja kot naš um, ki se neuspešno oprijema še zadnje zanke razuma, dokler nas temna sila ne pahne v padec v neskončno brezno norije. Tu je naš konec in pozdravljen

                    C̶̭̞̞̺̘ͥͫ̋͋ͤͪͤ́ţ̡̙̪̯͇͉͚̈́ͥ̌ͭͮ̈́h̸̢̲͙̞̙͖̼̦͈͛ͣ͊ͥͅu̷̧̜̙̪̗̮͆ͨ̅̑̽̿l̦̟͓̻̜͙̱ͥͫͯ̈́̾͑ư͍̮͚̲̆̋ͧ̔̓ͦ̈́͠,

                                .̴͔̗̪̜ͩ̑ͫ̓́̃̔̿̇͒̅̅̋̕͡.ͫͯ͂̃̈̔̐͊̎͂̇͋͏̵̵͕̪̮̙͕̣͈͈͖̟̕.̸̂ͮ͂ͣ̎ͩͧ̀͌ͯ̒̏̚͝͏̶̹͓̩̲̤.̶̴̸̧͈̜͙͇͉̰ͥ̈ͩ̐̀̈́̀ͦ̓ͭͬ̽ͤ͐̓̃̈̀.͚̫͖͉͎̭̳̩̦̰̥̻̼̰̰̐̏̀͐̄͆̊ͫ̑̏̊͊ͫ̀̚̕.̵̢̘͖͙̫̤̰̺͙̜͔͎̣̠͉͍͗̊ͬͮ͠.ͩ̇̄ͥ̉͟͏̰̤̺̖͕͚̭̬̟͇̖̖͍̝̩ͅ.̴̹̪̗̜̭͚̬̲͖̖̣̯̺̜̮̘͙͋̈̏ͥͮ̑̊̃̅ͯ̃̅͘ͅ.̴̡̛̹̟͖͓̟̰̗̦͍̖̠̣̼̯̻̻̟̔̂̽ͨͤ̎̉ͨ̃̏ͨ̀̚ͅ.̸̯͓͙͙̮̑̄ͯͧ̾̽͑ͪͣ͢͞͝.̊ͫ̾ͯ͛̀ͤ́҉̮̻̟̼͕͇̲̜̘̱̖̦̦̜̖͙͉̦͓͢.̨͆̈́͊ͫ̐̐̀͆ͤ͊̀̈̽ͯ͐̋ͨ̃̔҉̵̟̲̜̫̜̣̦̼͓̫.̴̢̛̮̹̟̥̞̩͈̖̼͕͖ͫ̊̿͘͢ͅͅ.̜̘̱̜̠͙̫̪̤̤͎̟̹̫͑͊̀̓ͥ̇̉́͟͢.̴̿́ͩ̈́͆̐̒̇͋ͩ͊͏͖̰͍̞̖̘̺͓͠.̸̛͕̥͚̤̻͊́͂ͮ͐ͬͣ̃́ͅ.̸͉̞͓̦͉̥͙̖̰̩͍̟̰̙͔̜̣ͣͭ̑̕͡ͅ

                                                             .̷̢̧̰̙͖̬͍͇̖͋͌̆̎̃̇̊̒̓͌̿̓ͬ͑̋͑̏̀̚.̢̛̺̜͖̹̒ͣ͂̃ͭ͞.̸̱̜̳̦̺̤̪̞̺̲̤̹͔ͫ̇ͥ̓̿̒̈͂̊̆̂̚͢.̷̹͉̞͉̰͙̘̪̥̗̹͕̠̝̘͕͚̯̏̅ͬ͗ͧ̊ͪ̓̔ͪͣ͜͢.̶̴̮̯̟͖͚̩͖̩̳̻̣̻͈̘̓͒̍͘ͅ.̨͖̖̟̯̫̬̟͓͙̝̻̟̐̽̐̊̓̌ͦ̎̒̌̿͒̎̈́̉̋.̛̞̰̫̗͕̰͍̦̲͉̲̭͚͔͎̓͋͐̌̈͑̏ͨ̆͢͝.̿͆̔ͦ͗̃̈́̾̓͗́́҉̴̻͎͓̦̬̪̪͚̗͚̝̱̻ͅ.͒͗ͦ̏ͩ͐ͮ̍̚͏̨͓̘̟̠͍͍̞̲͉̠̠͘.̧̛̠̠̼̼͚̠͓͐̇ͯ̊̾̊̓ͭ͆͐ͥ͆̽̿̂̉̉͑̚͢.̏̇̍̽̆̎̋ͨ̿̌͊͗̚͏͙͎̞̖͈͜͝͡ͅ.̸̨̨̘̦̖͖̪̘̯̘͙͕̹̭̳̦̓̐ͨͫ͘.͚̬̝͎͍̣͉̱̭̯͎̻̪͈̬̝̞ͭ͋̃̍͂͢ͅ.̹̭͔̩̬͉̤̮̞̖̪̖͔͂͌ͨ̇̐ͣͯͩ͛ͮ̓ͨ̌̆͒́̕ͅͅ.̨͍̙͎̝͔̉ͦ͊̇́.͌͑̈́ͩ͊̒̓ͮ͒̏̓҉̢̛͏͕̟̗͓̰̫̭.̢̳̱͎̺̻̼̟͇̙͚͚̖̫͓̥̻ͨ̒̃̊ͨͥͥ̆͐̂͂ͧ͠

                                                                                             .̴͚̦͚̰͍ͪ̂͋͆ͭ̾̎̈ͭ̿ͧͨ͒ͭͭ̃ͫ͢.̶̜̙͚͓͉̖̠̣̥͔̞̱̠̱̻̱̈̅̇̋ͨ͊ͤ̓̾̀̑͑̇̇̂͞͠ͅ.̷̵̹̘̰̟̝̭͚͐̂ͨ̚.̶̡̡̙̠̥͍ͯ̇͒͑ͣ̑ͤ̇̋̾̓̍ͦͅ.̥̤̩̆͑ͮ̑̊͘͢͠ͅ.̸̨̩̠͈̝̖̥̪̻̯͇͇̲͓ͥ̈̏̓ͯ͆͂̀ͯ͛̏ͧ̇̾̚̕͠.̸̤̣̠̲͚̤͔̱͐̀̾ͭͨͥ̃̄ͣͪͣ͟͜.̵̹̱̩̲̜͒̀ͫͧ́ͧ͂͑̇ͧͭ̀͒̀͑̀͘̕.̍͆͌̌̈́͑ͨͪ͑͛̿ͯ̄̌͗ͨ͛ͯ́͡҉̘̘̹̹̞͎̲͔̕͡.̷̷̨̩̖͓̪͎̖͇̬̼͙͍̰̮̘̟̤͗̐͐ͪ́͒̊̇̅́͠.̎̔ͭͮ̀̐ͮͬͣ́̇̏͒͏̸̡̦̞͎̣̝̼̖̼.̧̗͕͔͈̦̱̟̩̹̮̯̹̗̯͍̄͗ͮ̋́͘͡.̴͙͕̙͚̖͕̦̗͈͒̌̔ͤ͂͋̌̿ͥ̂̽̑ͨ͜.̧̻̳̪̥̻̿̌̉ͬ̀̏͆̅̇̔̓̉̓ͧ̊̏̔̇͜͠͠ͅ.̖̜̣̱͌ͤͨͩ͞͡.̷̟̭̗͉͉̘̤̪̬͎̙͌̂̐ͣͭ̏̄̒̚̕͟ͅ.̵͈̝̮̗͉͖̱͈͖̙̳̞̟̙̿̋ͤ̀͆ͭ́͜