Sargent House, 2017

Dandanes je veliko bendov, ki si tudi za en sam album sodelovanj s pobratenimi glasbeniki nadenejo naziv superskupina. Pričakovanja so že ob sami besedi velika, a večkrat izpadejo kot mešanica slabših albumov tistih žanrov, v katerih so akterji tudi najbolj domači. Težko je stati v novi preobleki in igrati prvič z ljudmi, ne da bi vse skupaj izpadlo na eni strani kot kliše stare in varne kariere, na drugi pa kot še en utrujajoč jam session. Vedno pa obstajajo izjeme in presenečanja, s katerimi beseda dobi pravi pomen. Album in zasedba, ki jo imamo pod drobnogledom v današnjem terminu Tolpe bumov, je celoten album zastavila prav v tej smeri, čeprav se besede superskupina na otepa vse načine. Skoraj 10 let je minilo, odkar sta basist Mike Watt iz bendov Minutemen in Stooges ter kitarist in vokalist Nick Reinhart iz Tera Melos zastavila idejo za nov projekt. Ta naj bi vključeval še vsestranskega kitarista Nelsa Clinea iz zasedbe Wilco in Nels Cline Singers in pa Grega Saunierja, bobnarja zasedbe Deerhoof. Ob vseh zasedbah in projektih vseh omenjenih se je ideja vlekla vse do leta 2014, ko so v treh dneh posneli deset komadov pod imenom Big Walnuts Yonder. Istoimenski album je bil posnet z minimalnimi nasnemavanji in nekaj mesecev kasneje še z naknadno posnetimi vokali, ki sta jih prispevala tako Watt kot Reinhart. Zasluge za posnet zvočni zapis gredo k Tonyju Maimoneju, nekdaj basistu Pere Ubu, sam miks pa je v svoje roke vzel kar Saunier, ki je tudi sicer zaslužen za produkcijo albumov matične zasedbe Deerhoof.

Zbrani kvartet je projekt vzel neobremenjeno in z izjemo Wattovih vnaprej pripravljenih bas linij vse prepustil trenutku. V katero smer bo stvar peljala, so nam pokazali že s prvim singlom in RŠ hitom Raise The Drawbridges, v katerem izvedejo mimohod in ovinek okoli večine spoliranega neodvisnega rocka zadnjega časa. Da album ne bo drl v le eno smer zamazanih kitar in živčnih ritmov, so nato pokazali še z drugim singlom Sponge Bath, v povsem drugačni, indie rock zaokroženosti. Skozi celoten album Big Walnuts Yonder imamo opravka z nepričakovanimi in temeljitimi prekati in preobrati med in tudi znotraj samih komadov. Peščena ura albuma se obrača vseh 35 minut, dobrodošlim zmešnjavam pa ni videti konca tudi ob na prvi posluh bolj uokvirjenih delih. Uvodni All Against All vleče iz zgodovine polomljenega funka, ki jo kasneje zaštiha z art rockovsko repeticijo ter se brez slabe vesti vrne spet na začetek. Spekter albuma je razširjen tudi v nojz in free jazzovske vode z edinim zgolj inštrumentalnim, osem minutnim komadom Flare Star Phantom.

Večkratno poslušanje albuma Big Walnuts Yonder je nagrajujoče, saj se stvari počasi kažejo v novih in drugačnih lučeh. Sprva prepletene kitare kasneje pridobivajo na jasnejši definiciji. Tako denimo počasi zaznamo Nelsove strune, ki zvenijo precej bolj čisto in bazirajo na minimalnih efektih, a še vedno s šokom srboritosti. Reinhartova je bolj umazana in preko različnih efektov prevzema vloge nagajivih klaviatur, debelih sintetizatorjev ali donečih feedbackov. Odklopi so prisotni tudi med vokalnimi parti. Wattov glas se kot zalepljen drži punkrockovske pesmi I Got Marty Feldman Eyes, medtem ko Reinhartov višji in odmevnejši vokal pooseblja tiste drzneje zastavljene komade, kot je denimo Rapid Drive Moon Inhaler. Tudi ob mirnejših, nežnejših melodijah se tako vselej znajde protiutež pokvarjenih ritmov in disonanc. Kot v Zuckerovih komedijah – te komade sestavlja toliko »dobrega kiča« v ozadju, da se jih že ob tistih bolj klišejskih momentih preprosto ne da vseh predvideti, razkrivajo se šele z vsakim novim prisluhom.

Anti-supergrupa je kljub velikim generacijskim prepadom med posameznimi člani in njihovi silni prezasedenosti uspela izdati edinstven album zelo razgibane narave. Vsi štirje akterji so tu s svojim doprinosom kar nekako zabrisali vse svoje pretekle projekte in bende, po katerih jih poznamo. Nekateri bi za to okrivili kemijo nove zasedbe, spet drugi pač pravi moment. V veselje vsem pa so se Watt, Cline, Reinhart in Saunier s projektom Big Walnuts Yonder zagotovo, kot rečemo, »spustili s ketne«.