BILL FRISELL: WHEN YOU WISH UPON A STAR

BILL FRISELL: WHEN YOU WISH UPON A STAR

Recenzija izdelka
5. 5. 2016 - 19.00

Okeh, 2016

 

Eden od načinov, kako se pobliže seznaniti z ameriško glasbeno tradicijo prejšnjega stoletja, je gotovo zavrtljaj kakšne od plošč kitarista in skladatelja Billa Frisella. Gre za vizionarja, ki je znan predvsem po svojevrstnem zoperstavljanju ustaljenemu nasprotju med prosto improviziranim in jazzovskim formatom. To je običajno rezultiralo v konglomeratno zvenečih ploščah, na katerih so se srečevale americana, folk, country, swing, jazz, glasba filmskih klasikov, godalni aranžmaji in še kaj. Izrazno avtorsko ostrino je običajno brusil s preigravanjem na električno kitaro, kar je posameznim ploščam, denimo Unspeakable iz 2004 in Guitar In The Space Age! izpred dveh let, vlilo pravšnjo dozo kompleksnosti. Zaradi slednje je njegov izraz ostajal zvočno priljuden in preprosto prebavljiv. Kot sodobni jazzovski skladatelj se namreč odlikuje prav v doslednem vpeljevanju lahkotnih kitarskih in multiinstrumentalnih struktur, ki krasijo metodično zahtevnejše jedro kompozicij.

Frisell si svojega slovesa ni pridobil le s činom solističnega izvajalca in skladatelja, temveč je svojo diskografsko pot oral tudi kot idejni vodja pri različnih projektih z uveljavljenimi izvajalci, kot sta Jan Garbarek in John Zorn. Od leta 1995 je praktično izdal po eno ali celo tri plošče letno. Tako je bil širok zaobjem glasbenih slogov praktično neizogiben. Ob enem pa je kot jazz kitarist gradil na svoji čutni strunski karizmi, ki jo je mogoče prepoznati kjerkoli in kadarkoli.

Četudi se je kot umetnik vselej umikal žanrskemu etabliranju, je bilo že zgodaj jasno, da ga je pri pisanju skladb močno nagovarjala filmska umetnost, natančneje filmska glasba. Plošča »When You Wish Upon a Star« je tako njegova prva neposredna dolgometražna uklonjenost velikim filmskim skladateljem, kot so Bernard Hermann, Elmer Bernstein, David Raskin in Ennio Morricone. Na plošči zbrane skladbe so avtorjeva minimalistična interpretacija prvotno večjih orkestralno zasnovanih kompozicij, med katerimi najdemo tudi naslovno When You Wish Upon a Star iz Disneyjevega Ostržka in temo, ki jo je Frisell ustvaril za kultni animirani film Garyja Larsona z naslovom Tales From The Far Side. Slednja se je kasneje v nekoliko drugače aranžirani različici pojavila na njegovi plošči Quartet iz leta '96. Naslovno skladbo z dotične plošče in sentimentalno Moon River pa je bilo mogoče slišati že v letu 2003, ko je Frisell sklenil sodelovanje z ameriško violinistko in vokalistko Petro Haden. Če je v tedanji kolaboraciji večino vajeti v rokah držala Haden, se na plošči »When You Wish Upon A star« njuni vlogi zamenjata. Pridružujejo se jima še Frisellov dolgoletni sodelavec violist Eyvind Kang, basist Thomas Morgan in bobnar Rudy Royston.

Trojec Frisell, Kang in Haden predstavlja glavnino zvočnega horizonta na plošči »When You Wish Upon A Star«. Med cvileče niti Kangove viole in Frisellove strune se je vrinil začinjen vokal Petre Haden. Njen glas ponese denimo skladbo The Shadow of Your Smile v jazzovski format. V Tales From The Far Side je njen nežni vokal neločljiv spremljevalec melanholičnega instrumentarija. V naslovni skladbi plošče in v Moon River pa pokaže še izpiljeno in sentimentalno plat svojega glasu, zaradi katerega postaneta skladbi še izdatno eterični.

Kompozicije na plošči pri poslušalcu ne izzovejo takojšnje pozornosti, temveč jo le nežno kličejo s posamičnimi instrumentalnimi detajli, ki temeljijo na prepoznavnih melodijah z nostalgičnim sentimentom. Ne nazadnje je tudi Frisell pripravil glasbene aranžmaje na podlagi lastnega hrepenenja in spominov na filmske klasike iz petdesetih in šestdesetih let, ki so nanj naredili močan vtis. Kljub temu da so skladbe minimalistične reinterpretacije nezgrešljivih filmskih tem, v prvem zajemu ne oblikujejo nujno oprijemljive slušne izkušnje za poslušalca. Mestoma morda izstopajo prva particija skladbe Psycho, tretja particija Once Upon A Time In The West in Tales From The Far Side. Pri preostalem repertoarju s plošče pa je tako, da impresijo na poslušalca ustvari šele nabor številnih instrumentalnih asociacij v posamičnih skladbah, ki jih sam postavi v arbitrarno zaporedje. Med njimi najbolj eklektična je gotovo reinterpretacija Hermannove teme za film Psycho. Prvi del nam že z uvodnim stakatom pred oči prikliče sceno z umorom pod tušem.

V prvem delu priredbe Bernsteinove teme To Kill a Mockingbird je čutiti Frisellovo previdnost in spoštovanje, medtem ko se v drugem delu – četudi znotraj okvirov smotrnega - kvintet nekoliko razživi. Pri drugi particiji so vzpostavili multiinstrumentalno drznost, kakršno si je zlahka predstavljati v originalni različici, kljub temu da si je Bernstein ni privoščil. Marsikatera skladba na plošči zaživi prav zaradi poslušalčevih asociacij na zvok ali prizor iz posameznih filmov. Brez njih Frisellove kompozicije ne bi mogle priklicati siceršnje čustvenosti in dramatičnosti.  

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness