Palilalia, 2017

Bill Orcutt, ki se mu po nekaj časa spet posvečamo v sedaj že nekaj let proslavljeni solistični različici, je v nekem intervjuju govoril o tem, kako moteča je bila poenostavljena, nekomplicirana nostalgija po mitizirani polpretekli punk rock zgodovini v času, ko so si utirali pot – oziroma bolje rečeno nabirali sovražnike – z legendarno zasedbo Harry Pussy. Ter o tem, kako je bil njihov namen na dan znova privleči negativno in žaljivo prtljago tega heterogenega dogajanja, če ne drugega zato, da bi komu pokvarili dan, mu preprosto »zamorili«. No, in opazke o nadležnosti nekomplicirane nostalgije in naivnem povzemanju zgodovinsko močnih umetniško-socialnih tvorb ter izrazov lahko brez dvoma preslikamo tudi na vseprisotno, tudi v teh krajih, fascinacijo nad raznimi konstrukcijami »roots« zadevščin. Na situacije in ljudi, ki bi kar naenkrat radi imeli, igrali, si lastili »pristen r'n'b filing«, »surov delta blues«, »pravi afriški groove«, po možnosti čez vikend, kljub temu, da pogosto niso zmožni odigrati dveh karizmatičnih tonov ali udarcev skupaj ter s precej vulgarno ali pa sploh odsotno historično kognicijo zadev, s katerimi se želijo petljati.

Vsem tem silnicam pa znova meša štrene Bill Orcutt, o katerem smo na Radiu Študentu že kar nekaj pisali - vredno je pobrskati tudi po stari arhivski strani – ki svoje vsejedo, jedko univerzalistično in kontradikcij polno brodenje čez americano svoje eksistence slehernika skromno in konsistentno pelje naprej z istoimensko ploščo. Torej Bill Orcutt, izšla pri njegovi založbi Palilalia v omejeni nakladi. V zasnovi precej podobna zadnji bolj izpostavljeni albumski izdaji A History Of Every One, če ne štejemo še bolj omejenih sedeminčnih singlic in raznih improvizacijskih sodelovanj, a tokrat prehojena z električno kitaro, h kateri se po akustičnih steel string detonacijah prvih nekaj »comeback« plošč v zadnjih letih vse pogosteje vrača.

Gre za sprehod skozi nekaj, kar se prvotno bere kot nekakšna zelo poljudna pesmarica, sestavljena predvsem iz zakladnice ponarodelega popkulturnega treša, ki vključuje zgodnje Walt Disney pesmi, božične popevke, celo nekaj protestnih in popotniških napevov, pogosto takih z žaljivim in trpkim rasnim ozadjem zgodnjih prebojev afroameriških akterjev v zabavno industrijo. A ob bližnjem pogledu in prisluhu se izkaže, da to ni in ne more biti. Tukaj je otvoritvena Colemanova Lonely Woman, standard drugačne vrste, v pregovorno navdahnjeni Orcuttovi izvedbi, tukaj so avtorske The World Without Me in O Platitudes! in tukaj je Christmas On Earth. Ki pravzaprav ni nikakršen tradicionalen komad, še posebej ne v stilu White Christmas, ki jo slišimo nekaj minut prej, temveč s svojo polteno in molovsko blues naelektrenostjo sprosti in odpre že skoraj zadušljivo ozračje petih zaporednih gospelovsko zvenečih durovskih strunanj, ki predstavljajo sumljivo umirjeno in tako ali drugače »sladko« sredico plošče. Nemara namiguje na legendarni in kontroverzni erotični art film iz zlatih časov newyorškega downtowna, Christmas On Earth Barbare Rubin iz leta 1963? Slišati je že tako, s svojim skorajda prozaičnim innuendom, ki ga nenazadnje sugerira ambivalentna vseprisotnost tovrstnih tropov v popularni glasbi zadnjih nekaj desetletij.  

A da ne bo pomote, to ni referenčen, konceptualen albumski kos, na katere nas je navadil del umetniškega dogajanja sodobnosti – tovrstna neskončna igra sklicev, parodij in pastiša je preprosto preveč naivna in kljub prebliskom občasno globoke poantiranosti  pač nikoli povsem resnična. Bill Orcutt ostaja »player«, instrumentalist v najžlahtnejšem pomenu besede – pomenu, ki mu sicer lahko najdemo zgodovinsko ukoreninjenost, a obenem močno sugerira brezčasnost. Ekspresivni strunar in utiralec ekspresivne poti skozi, z akumulacijo izkustvene teže ter preprosto prepoznaven solistični glas, za kakršne se zdi, da so v pričujoči poplavi mlahavosti in ne-zares-telesnosti znotraj glasbeno-performativnih tehnik skorajda ogroženi, a verjetno to ne drži. Treba se je preprosto zbrati in razgledati ter prisluhniti pravim stvarem, pa če so le-te med najbolj očitnimi in znanimi ali pač med povsem zapostavljenimi. Povedano drugače, to je sicer človek, ki ploščo mimogrede naslovi Tupac Tattoo ali izdajo albuma Colonial Donuts opremi z množico slik Bob Marley tatujev, a prisluhnite tukajšnji modalni razpotegnjenosti verzije When You Wish Upon A Star, ki zveni kot pristop Flamenco Sketches Milesa Davisa skozi kitarski delta pekel, in se vprašajte, koliko bi vse to bilo vredno brez njegovega igranja.