Backwoodz Studioz, 2012

Raperski svet zadnje čase tresejo veterani iz drugega plana, raperji na katere smo že nekaj let nazaj pozabili ali jim sploh nikoli nismo posvečali resnejše pozornosti. V času nenehnega medijskega filanja informacij prek Twitterja, internetnih strani in Facebooka pa vse večkrat presenečajo izvajalci, ki se tovrstne klasične samopromocijske navlake otepajo.

Eden od njih je Billy Woods, klepetač z ameriške prestolnice, ki sicer ustreza mračnim in temačnim zvokom najtemnejšega newyorškega podtalja. Brez velike založbe, spammanja in vsega ostalega, je osvojil hiphop svet s svojo že tretjo ploščo, hkrati prvo solistično po osmih letih. Vmes se je pečal z rapersko sceno v zasedbah Super Chron Flight Brothers in The Reavers.

Odličnost njegovega novega dolgometražca „History Will Absolve You“ je pregnala marsikatero leno rit k preverjanju Woodsovih uvodnih albumov „Camouflage“ ter „Chalice“, kjer se je zlagoma formiral zvok in stil, ki je v celoti v orbito katapultiral prav letošnji raziskovalni raperski presežek poln ekscentričnega, ekletičnega in tematsko zelo razvejanega hiphopa.

Woods se preko depresivne, razburkane in produkcijsko zelo raznolike atmosfere agresivno, artikulirano, slikovito ter zelo analitično in premeteno sprehaja skozi pester tematski nabor. Besedila vsebujejo veliko mero abstraktnega dotika, ki na samosvoj način provocirajo poslušalčeve možganske celice, saj je težko slediti vsem bistrim besednim igram in metaforam s katerimi nas obklada skozi celoten album. Spreminjanje intenzivnosti in agresivnosti vokala sovpada s spremembo zgodbe, saj prvoosebne odrapa veliko bolj čustveno ter dinamično, tiste tretjeosebne pa bolj odtujeno, neosebno. Z zvrhano mero pop kulturnih referenc se občasno nesramno ter občasno humorno loteva besedil z močne zgodovinske plati za katero je potrebnega precej historičnega znanja. Od kolonializma in suženjstva, njegovega zgodovinskega aspekta do umestitve rasizma v današnji čas, nam Billy predstavlja svoje zgodbe skozi kopico asfaltnih modrosti ter uličnega znanja.

Svojstven tok besed in originalnost sicer življenjskih tematik nekako spominja na estetskost zlatih časov Def Juxa in celo Anticona, po drugi strani pa bi kot referenčna imena lahko našli Cannibal Oxe, Dooma, El-P-ja in celo Aliasa. Pop reference se prelivajo v kaotičnost raznolikih beatov, besedila pa kažejo tako povsem preprosto kot dokaj komplicirano tvorbo, med katero se glavni junak zlahka zliva v skupno, nekonvencialno celoto polno osebne jeze, poguma, zavednega in socialno angažiranega rapa.

Tematsko je izjemno pester in raznolik, pristopsko pa povečini zelo resen. Nabor tematik sega od suženjstva, rasne problematike in vprašanjih, politični razburjenosti, medosebnih odnosih, nedoraslosti očeta, ki ni hotel imeti otroka, a se je vseeno odločil za to potezo, družbeno-socialni problematiki vsakdana, posmehovanju gangsta raperjev, nasilju ter (ne)odnosu do glasbe v času interneta. Vsako zgodbo zapakira po svoje, z močno detajlno refleksijo ter občasno ironijo.

Produkcijsko je glasbena podstat precej inovativna, z dokaj nenavadnimi vzorci od rock n rolla, etna, jazza, funka in mnogih drugih žanrov, ki skupaj tvorijo fuzijo mračne, klavstrofobične, hrapave, brezizhodne in umazane zvočne slike. Le-ta od klepetača zahteva natančnost in izvirnost pri polaganju rim preko močno atmosferične, udarne produkcije ter vzorcev klavirja, frulic, kitar in ostalih vase zaprtih ter dobro uporabljenih, a nikakor ne spoliranih samplov. Za glasbo so skrbela večini neznana imena, povečini sta to Willie Green in Marmaduke, na pomoč pa so jima priskočili še A.M. Breakups, Essex Dogs ter Man Mantis, ki so zvočno ustvarili dodelano in kohezivno in večplastno ploščo.

Album, ki v počasnem, turobnem in močno depresivnem ozračju ponuja poslušalcu presenetljivo udobno, morda mestoma le malenkost nekonsistentno celoto, vmes predstavi še nekaj uglednih podtalnih gostov, kot so Roc Marciano, Masai Bey, Marq Spekt ter v dodatni kompoziciji tudi Cannibal Oxovca, Vordula Mego. „History Will Absolve Me“ je povsem zimska newyorška plata, čeravno z New Yorkom v resnici nima nobene resnejše zveze. Ponuja nam izmuzljive dele, na katere postanemo pozorni šele ob večkratnem poslušanju in nas vodi po nepreračunljivem svetu trepetajočega hiphopa povsem zazrtega v iskrenost raperskega podzemlja.