Glitterbeat, 2015

Soseska Bixiga, ki se nahaja v centralnem São Paulu, s svojim raznorodnim prebivalstvom italijanskih, afriških in drugih korenin že od nekdaj predstavlja talilni lonec različnih imigrantskih kultur. V srčiki tega multikulturno obarvanega mestnega predela in deželi, ki je v svoji glasbeni tradiciji resno vzela v precep koncept medžanrskih fuzij ter glasbene asimilacije, pa stoji studio Traquitana, rojstni kraj danes obravnavane instrumentalne zasedbe Bixiga 70. Sestavlja jo deset glav iz različnih glasbenih sfer, naj si bo brazilske avant pop, jazz, dub ali world scene. In kot lahko razberemo že iz samega imena, zasedba kot enega osrednjih vzornikov in navdihov citira spremljevalni bend Fele Kutija Afrika 70, ki ga lahko pravzaprav štejemo za sinonim afrobeat zvoka, ki osemnajst let po smrti svojega stvaritelja z bendi kot so Antibalas, Souljazz Orchestra, Kingdom Afrocks ter ne nazadnje Bixiga 70 v svetu doživlja novo malo renesanso.     

Za razliko od omenjenih pionirjev pa danes obravnavana zasedba poleg afrobeata, funkyjevskega blaxplotationa, Astatkejevega etio-džeza in tradicionalnega gvinejskega malinkéja v svojo godbo intenzivno vpeljuje tudi motive ter značilnosti njim bližjih glasb Karibov in Latinske Amerike, denimo ritualističnega, versko navdahnjenega afro-brazilskega candombléja ter bolj plesno orientiranih sambe in cumbie, ustvarjajoč živahno in razgibano fuzijo dveh različnih, toda skozi zgodovino fatalno prepletenih kultur. Po samonaslovljenem prvencu iz leta 2011 in drugem dolgometražcu Ocupai iz 2013, na katerem je bilo občutiti povečan vpliv latinsko-ameriških in brazilskih tradicionalnih glasb, si je zasedba počasi, toda vztrajno prislužila globalno izdajo pri londonski založbi Mais Um Discos, si tako utrla pot v prve vrste brazilske ter svetovne afrobeat scene, prislužila visoka mesta na raznoraznih glasbenih lestvicah in oder delila z odmevnimi imeni, kot je Seun Kuti & Egypt 80. S tem pa si je zasedba lani priigrala tudi nagrado Prêmio da Música Brasileira v kategoriji nova odkritja.

Za boljše razumevanje njihovega zvoka se zdi smiselno izpostaviti vsaj nekaj predstavnikov njihovega instrumentalnega nabora, ki poleg klasičnega bobnarskega seta, kitarskih, trobilnih vrst in flavte premore bogat nabor raznolikih tolkal, pa tudi klaviature, ki v njihov sicer dokaj klasičen glasbeni izraz vpleta tudi bolj »sodobne« zvočne primesi, kot denimo v uvodu pesmi Machado ali tekom štikla 100% 13, ki poleg skladb Martelo in Coltraneovskega epiloga 7 Pancadas predstavlja grupo albumskih presežkov. Prav ta elementa, torej dobro podkovana triglava tolkalkska vrsta in klaviaturist, skozi njihovo prepletanje variirajočih (poli)ritmičnih slogov zasedbi dajeta ultimativni pečat in tako drugačen značaj, kot ga je denimo nosil njihov osrednji navdih, že omenjena zasedba Afrika 70. Od slednje je zasedba tudi na svojem tretjem albumu predvsem posvojila tisto gromskost in fluidnost trobilne sekcije tube, trobente in saksofonov, ki čez pogosto funkyjevsko obarvane kitarske in basovske podlage preigrava osrednje, skozi pesmi ponavljajoče se melodične motive. Kot morda manj atraktivni element njihove sicer tehnično precej kompleksne godbe pa gre omeniti samo strukturalizacijo pesmi, ki se večinoma gibajo okoli dolžine petih minut, in se v primerjavi s Kutijevo zasedbo, ta si je v svojih skladbah rada privoščila dvajset- in večminutne džeme, zdi nekoliko preveč formalna, skladna in premišljeno strukturirana. Kljub živemu snemanju albuma v njihovemu studiu torej umanjka tisti element navdahnjene improvizacije, ki pa jo bržda lahko doživimo na njihovih živih nastopih.

Za pravo doživetje njihove plesne udarnosti in energičnosti se zato seveda priporoča poslušanje na zadovoljivo navitem zvočnem sistemu. Primarno gre pač za plesno glasbo, za katero se strinjamo, da je najbolje konzumirana na masivnem hi-fi ozvočenju, če samo pomislimo na zvoke pesmi Niran ali že omenjene Martelo, ki te s svojim funkyjevskim pridihom, mogočnimi fanfarami trobilne sekcije in cumba ter afrobeat ritmikami ne morejo pustiti ravnodušnega. Skrajni oziroma pravi čas torej, da se Bixiga 70, ki domuje pri v Ljubljani situirani, a globalno orientirani, večkrat nagrajeni založbi Glitterbeat, predstavijo tudi domačemu občinstvu in mu po podalpsko mlačni krvi poženejo vsaj kanček brazilske vročekrvnosti.

http://glitterbeat.bandcamp.com/album/iii