BJÖRK: UTOPIA

Recenzija izdelka
21. 12. 2017 - 19.00

One Little Indian, 2017

 

Preigravanje odnosa med lepoto in brutalnostjo je jedro ustvarjanja islandske glasbenice Björk že vse od njenih začetkov, a z zadnjimi nekaj albumi je to postalo resnično očitno tudi neizkušenemu obiskovalcu njenega vesolja. V Tolpi bumov na zimski solsticij predstavljamo njen deveti studijski dolgometražec Utopia, v svoji lahkotnosti in pozitivnosti pravzaprav kontrapol predhodni srce parajoči plošči Vulnicura.

V primerjavi z Vulnicuro torej z novo ploščo naletimo na skorajda nasilen optimizem, ki idejo utopije vpeljuje preko očitne zračnosti aranžmajev in značilno dodelane vizualne podobe. Zračnost kot koncept Utopio resnično preveva v globine – zasedba dvanajstih flavt, za katere je Björk sama pripravila aranžmaje in dirigirala snemanje; avtorski terenski posnetki ptičjega petja in semplani posnetki z albuma Hekura, ki ga je v 80-ih izdal David Toop; ter neznosna lahkost kompozicij, ki plavajo v breztežnostnem zvočnem prostoru.

Posnetki ptic so pretežno omejeni na lokalne izvore iz Venezuele in Islandije, kar pomenljivo napelje tudi na nacionalnost obeh glavnih ustvarjalcev plošče. Z Islandko tokrat po Vunicuri že drugič sodeluje venezuelski producent Alejandro Ghersi aka Arca, ki je tako prvi, ki je z Björk tako tesno sodeloval pri več kot enem dolgometražcu, je pa to sodelovanje tudi prvo, pri katerem je Björk koproducenta vključila že od samega začetka ustvarjalnega procesa. Zanimiva poteza, tudi v kontekstu dejstva, da se je Björk do nedavnega veliko ukvarjala s tem, kako so mediji produkcijske zasluge za njene plošče v preveliki meri pripisovali njenim moškim sodelavcem, čeprav je v resnici za večino produkcij v kar največji meri že od začetkov zaslužna predvsem sama. Morda je s svojim dosegom raznolikega in izjemno številnega sledilstva ter samozavestjo, ki pride s štirimi desetletji uspešnega ustvarjanja, zdaj končno na mestu, ko se lahko v tako sodelovanje poda brez strahu, da bi zasluge za njeno delo pripisali komu drugemu.

Poleg piščali in petja ptic Utopio, z 72 minutami tudi najdaljši album Björk do tega dne, zaznamujejo še nežni zasanjani arpegiji na harfi, presenetljivo božajoči Arcini beati, frfotajoči sinti in značilne vokalne akrobacije. Koncept ljubezenske pesmi kot ekspresije osebne intime je tu redefiniran skozi prizmo matriarhalne utopije. Björk koncepcijo ljubezni razširi, ne navezuje se zgolj na romantičen odnos med dvema človekoma, temveč tudi na naravo, prijateljstvo in eko-tehnologijo. Besedila niso le čutno globoka, temveč tudi navihana in erotična, kar izjemno dovršeno v vizualni svet preslikajo njen dolgoletni sodelavec James Merry, fotograf Jesse Kanda in mladi berlinski drag-queen ter make-up artist Hungry. Falične oblike, flavte vse naokoli oziroma kar neposredno falusi v pragozdu floraste favne in favnaste flore domujejo s klitorisi, vulvami in rodili. Prevladujoče pastelne barve, svetlobo odbijajoči materiali in virtualne krajine zrcalijo elegantno strastne kompozicije medgeneracijskega glasbenega sodelovanja med Björk in Arco. In čeprav je Björk ena tistih islandskih ustvarjalk, ki navdih odkrito vleče iz islandske narave in folklore, hkrati pa smo ob njenem ustvarjanju vajeni tehnološke progresivnosti in prepletov z najnovejšimi produkcijskimi ter promocijskimi orodji, je Utopia doslej najbolj očiten preplet obeh polov do sedaj.

V občutenju resnične samote in zlomljenosti ob razpadu nečesa, kar je bila nekoč velika ljubezen in varen pristan nuklearne družine, uspe Björk zgraditi nov svet, v katerem ljubezen ne le je, temveč je je v izobilju, v transcendentnem presežku. Kljub vsemu pa ta vseprisoten žar ljubezni dopušča tudi nekaj subtilne temačnosti in kanček žalosti, ki do poslušalca prodre šele z večkratnim pozornim poslušanjem in/ali neobremenjenostjo z avtoričinim predhodnim albumom, vsekakor pa se dovolj nemoteče umesti v skrajno optimističen vajb plošče.

Četudi Björk svoje čustvene osebnosti ni nikdar skrivala pred poslušalci, jo je z zadnjima dvema albumoma postavila v absolutno ospredje. In kakor nas je Vulnicura boleče razrvala, je Utopia tu, da bi nam ponudila sanje, uteho in svetlejši pogled v prihodnost.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

The Gate je res dober komad

ostali malo manj

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.