Touch, 2013

Benny Jonas Nilsen, krajše BJ Nilsen, je v Berlinu živeč švedski glasbenik oziroma zvočni umetnik. Spada v mlajšo generacijo artistov, ki se pretežno posvečajo delu s terenskimi posnetki, na katerih temeljijo in so poglavitna modelirna masa njihovih elektronskih kompozicij. Poleg samostojnega glasbenega ustvarjanja je aktiven še na področju zvočnega dizajna ter zvočne plati filma, gledaliških in plesnih predstav. Sicer pa s skladateljem Johannom Johannssonom in še tremi Islandci tvori tudi zasedbo Evil Madness. Plošča 'Eye Of The Microphone', ki jo bomo danes poslušali, je izšla pri angleški založbi Touch konec leta, ki se je pravkar izteklo. Nastala pa je kot rezultat Nilsenove enoletne umetniške rezidence v Londonu, natančneje pri UCL Urban Laboratory, kjer je bila med drugim njegova misija učence in študente seznanjati z ukvarjanjem z zvokom kot umetniško prakso.  

Ploščo tvorijo tri daljše skladbe oziroma zvočni kosi, ki izhajajo iz samega Londona, saj je Nilsen surovino za dotični album nabiral po ulicah tega mesta in v njegovi okolici. Vendar pa končni izdelek ni kakšen neposredno sestavljen kolaž na terenu ujetih zvočnih impresij, ki bi tudi časovno neposredno sledile sosledju enega enotnega popotovanja skozi raziskovanje urbane krajine prek njenega zvena. Plošča tako prinaša doživetje imaginarnega zvočnega mesta Londonium, kakor si ga je zamislil Nilsen. 'Londonium' pa je tudi naslov uvodne skladbe, ki je s svojimi desetimi minutami dejansko najkrajša na albumu. Zadnja skladba 'Twenty Four Seven' pa za razliko od svojih dveh predhodnic izhaja iz naravnega okolja, saj je njena osnovna materija, pridobljena v Lee Valleyju, ki je kakšne pol ure oddaljen od samega Londona, bogata z rastjem in živalstvom. 

Lahko bi dejali, da 'Eye Of The Microphone' spominja na nekakšne prežitke, ki ostanejo v ušesih po izpostavljenosti mestni kakofoniji. Vendar ne obvisijo tam kot neposredni vtiski, temveč prej kot subtilno brenčanje, ki lahko zaživi svojo zgodbo, s tem ko je »odneseno« iz svojega izvornega okolja in torej umeščeno v drugi kontekst. Fotografija, ki se je znašla na naslovnici albuma, je posneta z najvišje in posledično najboljše osrednje razgledne točke v Londonu, se pravi s slavnega ogromnega kolesa London Eye, ki se bohoti nad mestom. In zato zagotovo ne gre za naključje, da album nosi naslov 'Eye Of The Microphone'. Poleg plošči povsem prikladnega namigovanja na sinestezijo je v nasprotju s tem vsevidnim »očesom Londona«, ki vseskozi bdi nad celotnim mestnim življem, Nilsen z 'Eye Of The Microphone' iz Londona izbezal, kar je v gosto poseljenem urbanem okolju praviloma preglašeno in zato nima potenciala, da bi ujelo pozornost našega slušnega čutila. Tako je prek tega tenkočutnega paberkovanja in s pomočjo lastnih zamisli spravil na plano ravno tisto drugo, neslišno plat nekega miljeja.