!K7, 2019

Lanska napoved, da bo Bjarki svojo novo ploščo izdal pri založbi !K7 in ne pri svoji bbbbbb ali založbi трип (Trip) Nine Kraviz, kjer je do zdaj objavljal vso svojo glasbo, je mnoge ujela na levi nogi. Od leta 2016, ko je pri Tripu objavil svoje prve tri dolgometražce in nato še kopico malih plošč, sta z rusko techno zvezdnico namreč postala zelo tesna sodelavca, obenem pa je od leta 2017, ko je pri njej začel objavljati glasbo svojih (islandskih) somišljenikov, vse več pozornosti dobivala tudi njegova založba. No, ko je bil konec novembra na YouTubu nato objavljen kratek dokumentarec o Bjarkijevem lovu za zvokom, kakršnega se je poslužil na novi plošči, je bila njegova odločitev za to, da Happy Earthday objavi pri !K7 mnogo bolj logična. Čeprav žanrsko ni naredil velikega obrata, zvočna, konceptualna in predvsem introspektivna razpoloženjska podoba nove plošče ponudi zelo drugačnega Bjarkija. Ob njenem izidu je med drugim zapisal, da z njo odpira pogled v svojo glavo; »gre za nekakšno refleksijo mojih misli iz časa, ko sem ploščo pripravljal, in hkrati vpogled v mojo islandsko zapuščino.«

Zdi se, da je s ploščo na nek način iskal svojo islandsko identiteto, kar je sicer zelo pogosta praksa islandskih glasbenikov. O tem, kako pravljično okolje njihovega otoka in občutek izoliranosti krojita specifično senzibilnost njihove glasbe, recenzenti pišemo že vsaj od začetka devetdesetih, ko je Björk objavila svoj prvenec. Okolje je preprosto postalo ključen del njihovega DNK, nanj pa se naslanjajo bodisi s kreiranjem posebnega (islandskega) razpoloženja, referiranjem na mitologijo ali pa tako, da svoje plošče snemajo v osami tamkajšnje narave. Bjarki gre z novo ploščo še korak dlje, kar je skozi prizmo tega, da ustvarja instrumentalno glasbo, pravzaprav logično. Dobršen del zvočnega materiala za ploščo je nabral na terenu. V odmaknjenih votlinah na obalah razburkanega morja, pobočjih vulkanov, okoli gejzirjev in sredi neviht. Opremljen le s snemalnikom po vzoru mojstra terenskega zvočnega snemanja Chrisa Watsona. Razlika je le ta, da je Bjarki te posnetke nato veliko bolj obsežno studijsko obdelal in sestavil v skladbe, s katerimi se je žanrsko močno oprl na plesno elektronske prakse, ki jih je predstavil že na svojih starejših ploščah. S tehničnega vidika torej ni odkrival tople vode, a Happy Earthday kljub temu ponudi zelo drugačno izkušnjo Bjarkija in njegove glasbe.

Ta se tukaj ne skriva v njegovem skladateljskem pristopu, ki v primerjavi z njegovo izjemno (de)konstrukcijo plesne glasbe, s katero se je znašel med najatraktivnejšimi sodobnimi elektronskimi producenti, izpade precej konvencionalno, celo postarano. Skoz prizmo skladateljske forme se namreč nasloni na zelo tipične obrazce breakbeata, ambienta, IDM-a in techna, ki kot taki ne ponudijo nič tako razburljivega kot njegove minule elektronske akrobacije. Nekaj podobnega velja tudi za studijsko predelavo terenskih, organskih in analognih sintovskih zvokov. To je pred njim počela že vrsta producentov, začenši z Brianom Enom ali nekoliko pozneje z Bjarkijevim favoritom Aphex Twinom. Ampak hkrati ne prvi ne drugi našteti ne bi mogel posneti plošče, kot je Happy Earthday. Morda bi se vsaj njeni zvočni podobi lahko približala, tako da bi vire zvokov posnela na Islandiji, veliko manj verjetno pa bi jima to lahko uspelo po razpoloženjski plati.

Ja, Bjarki s ploščo Happy Earthday vzpostavi tesno intimno vez z okoljem, v katerem je odraščal, okoljem, ki je ključno izoblikovalo njegovo zelo specifično senzibilnost. Zdi se, da z vsako skladbo napiše novo zgodbo, te pa skupaj sestavi v zaokroženo celoto, ki se s konceptualno zasnovo subtilno sooči še z aktualnimi okoljskimi tematikami. Plošča resda ne bo nagovorila poslušalcev, ki iščejo nove elektronske trende. Toda na drugi strani ob njej verjetno ne bo ostal ravnodušen nihče, ki v elektronski glasbi išče avtorjevo (zelo) osebno izpoved.