Ninja Tune, 2021

V današnji Tolpi bumov nas čaka eden najbolj nadejanih indie albumov leta, in sicer debitantska plošča skupine Black Country, New Road, poimenovana For The First Time. Dolgo pričakovani prvenec mlade angleške zasedbe prihaja na krilih več uspešnih singlov, ki so bend popeljali direktno pod vročino žarometov alternativne scene. 

Skupina je nastala leta 2018, potem ko je njena predhodnica Nervous Condition doživela neslaven konec zaradi obtožb o spolnih napadih nekdanjega pevca. Zasedbo je tako že od samega začetka bremenila teža lastne preteklosti, ki pa se jo je odločila uporabiti v ustvarjalnem procesu in jo izpovedati v svoji glasbi. In kdo pravzaprav so Black Country, New Road? Bend sestavljajo vokalist Isaac Wood, basist Tyler Hyde, saksofonist Lewis Evans, kitarist Luke Mark, pianistka May Kershaw, bobnar Charlie Wayne in pa violinistka Georgia Ellery, znana tudi kot polovica londonskega indie pop dua Jockstrap.

Začetek albuma je pesem Instrumental, katere energični ritmi in prekrivajoči se motivi spominjajo na židovski klezmer, kasneje pa prerastejo v divjo zmešnjavo zvokov, ki kljub pomanjkanju besedila natančno napove, kaj poslušalca čaka v naslednjih petih pesmih. In obeta se mu veliko. Za primer vzemimo prvi singel izdaje, pesem Science Fair, nemiren ter vznemirjajoč crescendo, ki se z vmesnimi zatišji in kakofoničnimi vložki stopnjuje proti težkemu, temačnemu razpadu. Preko muzikalne podlage pevec Isaac Wood z vedno bolj hrapavim vokalom izda svoj čustveni nemir, ki tik pred razdorom pesmi doseže vrhunec v skorajda prestrašenem kriku: »IT’S BLACK COUNTRY OUT THERE.«

Ime Black Country, New Road je sicer samo po sebi popolnoma brezpomensko, saj ga je bend izbral z naključnim generatorjem na Wikipediji, toda Black Country – po naše črna dežela – se kot tema ponavlja v več pesmih na albumu. Black Country je namreč poljudni izraz za industrijsko območje v Angliji, znano po svoji okoljski degradiranosti in turobnosti, pevec in tekstopisec Wood pa je v izrazu našel učinkovito metaforo, ki na mističen način ilustrira najstniško videnje sveta in željo po begu. 

Album For The First Time je v svojem neredu in unikatnosti precej konstanten. Večina komadov je polna zahtevnih ritmičnih struktur ter ustvarjalnih kompozicij, ki vzbujajo pozornost poslušalca z nenavadnostjo vsote posameznih delov. Individualne melodije inštrumentov se med seboj prekrivajo, na trenutke celo tekmujejo, toda kaos je zgolj planirana posledica glasbene ambicioznosti in unikatnega sodelovanja med člani benda. Kljub prevladujoči zvočni zmešnjavi pa je na albumu našla mesto tudi bolj konvencionalna, a hkrati ena najlepših pesmi. Track X je romantična izpoved z vpletenimi biblijskimi alegorijami ter odprtim priznavanjem bolečine in ranljivosti. Refrenu dodatno lepoto in življenje vdahne vokal violinistke Georgie Ellery, ki v bistvu precej spominja na njeno ustvarjanje v duu Jockstrap.

Kljub impresivni glasbeni podlagi, ki jo spretno zagotavlja mali orkester benda, je za izkušnjo nemira in tesnobe, ki jo hoče skupina na albumu podati poslušalcu, nujna prisotnost besedil, ki zmorejo ponekod popolnoma preusmeriti pozornost od še tako zanimive instrumentacije. Skrbnejše poslušanje besedil kaj kmalu razkrije čustveno iskrenost, globoka sporočila ter številne aluzije. Tekstopisec Wood tako v svojih besedilih namigne na glasbene tovariše black midi, Famous in Jerskin Fendrix ter izpove noto spoštovanja math rock polbogovom Slint in ameriški glasbenici Phoebe Bridgers. In prav s slednjo bi morda bilo najbolj smotrno primerjati tekste plate For The First Time. Tako Wood kot Bridgers sta namreč zelo izpovedna, direktna, vizualna in včasih v svoji odkritosti celo kruta. Rime in poetična struktura so sekundarnega pomena - v ospredju sta ekspresija čustev in hladni neolepšani realizem.

Toda še tako dobra besedila ne bi prišla do izraza brez glasu pevca. Vokal je drhteč in hkrati močen, sramežljiv in hkrati predrzen; Isaac Wood postavlja s teatralnim performansom razgaljujoča in na trenutke celo voajerska besedila v domišljijo poslušalca. Glasbena kompetentnost mladih glasbenikov pride najbolj do izraza v medsebojnem sodelovanju ter usklajevanju in ne pri individualnih solažah. Na trenutke, denimo v pesmih Athens, France ter Track X, je večslojni glasbeni aranžma zgolj ambientalna podlaga recitalom Wooda, spet drugič pa kolektiv inštrumentov zasvira na polno, disonančne harmonije in dinamična energija pa kot vihar odnesejo slutnje in pričakovanja poslušalca. 

Zvoki, zbrani z vseh koncev glasbenega spektra, se ujemajo bolje, kot bi bilo pričakovati na papirju. Distorzirane kitare se prepletajo z orientalskimi trobili in ritmi ter očarajo poslušalca. Zagrabijo pozornost, vpletejo jo v vozle melodije in kaosa, posledično pa tudi osem- ali devetminutne pesmi minejo hitreje, kot bi bilo pričakovati. Album For The First Time je logičen, koncizen korak skupine v smer, ki jo je s svojimi predhodnimi singli nakazovala. Obilica pozornosti in visoka pričakovanja glede debitantskega albuma so vsekakor ustvarila velik pritisk na skupino, a kolektiv mladih umetnikov je dokazal, da je sposoben doseči in celo preseči pričakovanja oboževalcev in kritikov.