Sepulchral Voice Records, 2024

Kakšno leto je 2024 za metal iz ameriškega mesta Denver v Koloradu! V začetku leta je izšla imenitna plošča povratnica zasedbe Spectral Voice, pred mesecem dni so nas razveselili Blood Incantation, tokrat pa predstavljamo Black Curse, bend, ki prihaja iz istega kempa kot omenjena benda. Pri Sepulchral Voice Records je kvartet izdal svojo drugo studijsko ploščo Burning In Celestial Poison.

Posuti se moramo z dobro mero pepela, ker leta 2020 nismo recenzentsko obravnavali bendovega prvenca Endless Wound, ki je bil fantastično nadpovprečen blackmetalski izdelek. Black Curse je še en uspešen projekt iz okrožja denverskih metalskih manijakov, njegov začetek pa sega v leto 2015, ko so se glasbeniki še imenovali Maliblis. Leta 2019 so prvič kot Black Curse izdali demo kaseto Endless Wound s tremi skladbami, leto kasneje pa je izšel še prvenec z istim naslovom. Na prvencu so se izkazali s svojevrstno interpretacijo black death metala z občasnimi vplivi vojaškega oziroma zverinskega death metala. Kar nas je pritegnilo pri prvencu, sta surov bes in histerična godba kaotičnih kitar in seveda mojstrskega bobnanja. 

Bend je bil deležen velike pozornosti prav zaradi ekipe, ki ga sestavlja. Gre pravzaprav za psevdosupergrupo, člani so aktivni v zasedbah Khemmis, Primitive Man in Spectral Voice. Morrisa Kolontyrskyga iz Blood Incantation je medtem nadomestil Steve Peacock, ki ga poznamo iz bendov Spirit Possession in Ulthar. Čeprav naštete zasedbe ne sodijo v povsem isti žanrski okvir, gre še vedno za zelo ugledne in že kultne bende, ki so v zadnjem desetletju na sceni pustili neizbrisljiv pečat.

Poleg sprememb v postavi se zdi, da na novi plošči Burning In Celestial Poison sedaj prevladuje bolj black- kot deathmetalska plat bendovega zvoka, čeprav so žanrske meje še vedno zamegljene. Močno izstopa bestialno oziroma že omenjeno vzdušje war metala in duh južnoameriške scene iz 80. let, denimo zvok benda Sarcófago ali pa zgodnje Sepulture. Med ustvarjalci sodobnejšega metala jih lahko postavimo ob bok dveh sorodnih bendov. Black Curse sicer niso tako kaotični kot Španci Teitanblood, so pa podobni kitarski prijemi bendov. Obe zasedbi namreč kot vodilno silo rifov uporabljata feedback. Po dolžini kompozicij in prav tako kompleksnosti pa so Black Curse bližje bendu Funeral Presence, s katerim si delijo založbo. 

Na plošči Burning In Celestial Poison slišimo tri skladbe, ki so daljše od desetih minut, in dve, ki sta krajši. Pri daljših skladbah bi pričakovali nekaj prostora za kakšen vdih, toda tempo je večinoma zelo intenziven, četudi ves čas čutimo dinamiko. Zaradi kaotičnosti in agresivnega zvoka je plošča precejšen izziv. Gre torej za precej zahtevno, toda tudi darežljivo poslušanje, ki nagrajuje v obliki krasnih deathmetalskih rifov visokih hitrosti in počasnih epskih atonalnih delov. Ti trenutki poslušalca predramijo oziroma ga odrešijo klavstrofobičnih pasaž, v katerih prevladujeta hrup in kaos. 

Vokali in piskajoče kitare glasbi vlijejo maničnost, toda glasba nove plošče v primerjavi s prvencem deluje manj kaotično in na nek način tudi manj agresivno, kar pa je v takšnem žanru seveda pomembno. Prvenec je bombardiral z nasilnimi rifažami in hrupom, skladbe pa so bile osrediščene v kaotičnosti in agresiji. Na plošči Burning In Celestial Poison se Black Curse ohranili nekaj takšnih prijemov, ki tudi vladajo zvoku, a so glasbeniki sedaj več prostora odmerili tudi blackmetalskemu ponavljanju in zlobnejšim melodijam, s tem pa sestavili bolj razgibane kompozicije. Na obeh ploščah smo torej priča kvalitetni kreativnosti, ki eksplodira v brezkompromisen zvočni napad.

V navalu prvorazrednih albumov lahko postavimo album Burning In Celestial Poison Američanov Black Curse v izbor najboljših plošč letošnjega leta. Kompozicije so zapletene, toda na mojstrski način, zato nikoli ne pojenjajo, kar zadeva intenzivnost. Zvok je brutalen in zvočna slika zgoščena. Black Curse so svojo godbo potisnili v nov ekstrem, ki navdušuje.