MIE, 2014

V nocojšnji Tolpi Bumov poslušamo svež prvenec zasedbe Black Dirt Oak, za katero se izkaže, da so nekakšen »super-group« vzhodnoameriškega psihedeličnega rock, freak folk in impro-dronerskega podtalja. Na plošči »Wawayanda Patent« tako najdemo člane zasedb Pelt, No Neck Blues Band, Black Twig Pickers in drugih, kar verjetno pri marsikom sproži vznemirjeno pričakovanje. Izdajo pa spremlja tudi tako navdušena in poetična PR-spremna beseda, da mi je bilo po slišanem kar malce nerodno. Ne sicer zato, ker bi bilo s ploščo karkoli hudo narobe, vendar je z ozirom na relativno umerjetnost in odsotnost presežkov v katerokoli smer težko razumeti tovrstne superlative.

»Wawayanda Patent« je slišno in neprikrito studijska plošča, polna rezov in premišljenih slojevanj. Dejstvo pa je, da ob uporabi precej standardiziranih sestavin in tekstur psihedeličnih folk rock in improviziranih glasb zadnjih desetletij – od efektiranih kitar in vokalov, indijskih tanpur in bendža do različnih tolkal - Black Dirt Oak v odsotnosti živega konteksta ali pač bolj naelektrene izvedbe delujejo precej mlačno in nekako anonimno v mnoštvu podobnih zasedb in izdaj. 

Na tej plošči je fokus vsekakor usmerjen v ustvarjanje krajših skladb in impresionističnih vinjet. Med njimi so nekatere izjemno sugestivne, kot denimo predzadnja »From the Jaguar Priest« z vztrajno hipnotičnimi vokali, nasičenim brenkanjem akustične kitare in bendža ter bolj senčnimi unisonimi linijami. Spet druge pa so precej mešana zadeva - »Demon Directive« tako naprej peljeta psihedelično vokalno deklamiranje in zmaličeno efektiran saksofon, a taista skladba hkrati vsebuje tudi nekakšno šolsko kitarsko poigravanje, ki prej spomni na kak dolgočasen rockerski jam. »To Drowned Lands« se začne z navdahnjenim brenkalskim uvodom, ki v spomin prikliče najboljše trenutke Six Organs Of Admittance, a se z vstopom ostalih spet potopi v precej generičen material. 

To je nekako temeljna hiba te plošče, ki hkrati s svojo nevsiljivo prijetnostjo prevečkrat ostane zgolj pri plodnih prebliskih, za katere se zdi, da bi jih nekatere od matičnih skupin udeleženih nedvomno dosti bolj prepričljivo razvili. »Wawayanda Patent« je tako še en izdelek, ob katerem se lahko vprašamo o smiselnosti t.i. »super-projektov«, še posebej studijskih. Čeprav je seveda treba priznati, da imajo tudi rezultati prijetnega druženja, kar je snemanje te plošče gotovo bilo, svojo vrednost.